V starem delu Ilirske Bistrice, je bilo za bistriško mularijo vse jako zanimivo. Vedno smo odkrivali kaj novega in neznanega. Tega pa je bilo gotovo za dve Cankarjevi šoli pod mostom.
Do širokega žagarskega dvorišča izza Mehlinove in Hristove pile so pripeljali vozniki jelove hlode za žaganje kar čez potok Bistrico, ko ta ni bila previsoka. Razžagane deske so se tudi sušile zložene po koncu ali so jih umetelno zložili v »vinkelne«, če so ostale na dvorišču za dalj časa. To je bilo na nas mularijo še posebej vabljivo. Izmišljali smo si vedno nove igre. Iz lesnih odrezkov smo si izdelovali lesene sablje iz širokih škorcev ščite in že smo bili pripravljeni na nove »bitke«. Lesa je bilo dovolj, da ja nastal tudi kakšen splav za »pomorske bitke!« Mehlinovi so imeli tudi mlin, ki pa je prav v našem času »utihnil«! Široko vodno kolo Ličanove pile so le nekaj let prej predelali v vodno turbino, ki je nudila boljši izkoristek vodne energije. Izgubila pa je na slikovitosti. Velika betonska kocka je skrivala ves mehanizem prenosa vrtenja turbine. Ostala pa je velika kolona, kjer so kar s ceste zvračali hlode in jih zvalili na grede, da bi jih kasneje podajali do vozička in dalje pod žago. Danes so tu garaže.
Na sliki: pilarsko dvorišče. Na levi Bilčeva hiša kjer je bilo nekoč celo slikovita kavarna do katere se je prišlo le preko lesene brvi. V sredi, veliko Mehlinovo skladišče in sušilnica razžaganega lesa. (vč/346)
Foto Vojko Čeligoj, 1966
