Sveta Trojica na Pivškem konec 20. in v začetku 21. stoletja. To je tista Sveta Trojica, katere zvon je vabil Martina Krpana, bivajočega v njenem podnožju. Ni znano, kdaj so cerkev na gori zgradili, Valvazor jo je že poznal. Očitno pa je, da so tedaj začeli opuščati staro ime Lonca (1106 m) in vrh preimenovali. Cerkev je postala priljubljena božja pot, konec 18. ali v začetku 19. stoletja pa so jo opustili in požgali.
Po 200 letih so ostale le ruševine in trdno in lepo izdelani vogali. Na enem se je izpostavila mojemu fotoaparatu skupina soizletnikov: svak, nečakinja in nečak sin.
Sveta Trojica je eden najbolj razglednih vrhov na Pivškem. Ljudje so jo obiskovali tudi brez božje poti. Med velikima vojnama največkrat rodoljubi, tigrovci. Po slovenski osamosvojitvi so včasih sredi ruševin tudi maševali. Pa se je rodila pobuda, da bi cerkev obnovili. In so jo. Predvsem po zaslugi domačina iz Slovenske vasi Jožeta Žužka, ki je pobudo povzel po duhovniku Vidu Premrlu, in znal zagreti ljudi iz bližnjih pivških naselij, da jim nič ni bilo pretežko. Žužek je kot utečen motor vodil in usklajeval obnovitvene aktivnosti do svečane otvoritve. (sf)
