V Ilirski Bistrici se je 7. maja 1945 končala Druga svetovna vojna. Tega dne se je v Zagorju na Pivki, s podpisom brezpogojne nemške predaje, na ožjem območju Ilirske Bistrice, predalo partizanski vojski 16.000 nemških vojakov z oficirji in kompletno opremo.
Čeprav je od tedaj preteklo skoraj 80 let, se še vedno najdejo predmeti, ki spominjajo na ta čas in nas opominjajo, da se kaj takega ne sme nikoli več zgoditi.
Leta 1979, smo lastniki novo zgrajenih družinskih hiš na Hribu svobode, med Bistrico in Trnovim, utirali nov cestni dostop do naših novih domov. Na presenečenje mnogih je buldožer odkril zarasli nemški bunker in njegovo vsebino iz zadnjega leta krvave vojne. Sam se bunkerja spomnim, saj smo se ga s strahom izogibali. Čeprav je buldožerist previdno razkrival ilovnato zemljo je na površje prišlo 13 nemških čelad, seveda močno poškodovanih, pa tudi rezervna cev mitraljeza shranjenega še v odgovarjajoči »kovinski futroli«. Bali smo se, da bomo naleteli na kakšno eksplozivno telo, na srečo ni bilo nič takega. Očitno je bilo, da je posadka ob umiku iz bunkerja odvrgla orožje in omenjene čelade. Čeprav je večina čelad bila močno poškodovana, so jih otroci na hitro odnesli. Položaj strelnih lin je pokazal, da so Nemci pričakovali iz reške strani napad jugoslovanske vojske.
Poražena nemška vojska je čez nekaj dni odšla v razna taborišča; partizani so umaknili ves vojni material, v nabito polni cerkvi sv. Jurija pa je bila svečana maša za konec vojne. Sredi cerkve se je postavila četa partizanov z orožjem, s slovensko zastavo in na njej rdečo zvezdo. Pred Pekovo hišo, družine Muha je še bil zgoreli nemški džip, ki ga je zadela granata v trenutku, ko se je skupina nemških oficirjev odpravljala, da svojim enotam v okolici Bistrice sporočijo, da je podpisana nemška predaja in … konec sovražnosti.
Verjetno je bilo tudi v okolici nameščenih še nekaj nemških enot, saj smo otroci dobili za novo leto ročno izdelane igrače, ki so jih izdelali tedanji nemški ujetniki. Na novoletni prireditvi v Sokolskem domu nam jih je vročil predhodnik našega dedka Mraza, »kozak, ki naj bi v Bistrico in med nas prišel z ruskih ravnin.«
(Foto Janko Čeligoj, 1998)
