Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
22. decembra 1892 se je v Pulju rodil Herman Potočnik Noordung, slovenski raketni inženir, častnik, pionir kozmonavtike (astronavtike), vesoljskih poletov in tehnologij. Umrl je 27. avgusta 1929 na Dunaju.
Družina Potočnik je v Pulju najbrž prebivala v mornariškem predelu Sv. Polikarp. Herman se je kot četrti otrok tam rodil 22. decembra 1892.
Natančen naslov žal ni znan, saj v rojstni in krstni knjigi, v katero so bili vpisani otroci staršev, zaposlenih v vojaški mornariški službi, ni bilo rubrike za vpis tega podatka. Krščen je bil precej pozno, kot katoličan, in sicer 2. marca 1893. Krstni boter je bil očetov brat Franz Pototschnig, lastnik tovarne usnja v Slovenj Gradcu. Posebej je pri tem omeniti zapis priimka dveh bratov: Hermanov oče je naveden kot Josef Potočnik, stric pa kot Franz Pototschnig.
Leta 1894 je v triinpetdesetem letu starosti umrl Hermanov oče. Po njegovi smrti, ko je bil Herman star 15 mesecev, se je mati odločila, da se s svojimi štirimi otroki preseli v Maribor. Takrat sta v njenem rojstnem kraju živela njena mati Camilla in že omenjeni brat Josef Kokoschinegg.
Kot vdova po vojnem veteranu je Maria Potočnik dobila v najem povsem novo stanovanje v drugem nadstropju leta 1894 zgrajene poštne palače na vogalu sedanjega Slomškovega trga in Poštne ulice. Podatek o naslovu bivanja je naveden v mariborskem adresarju za leto 1898. Na strani 143 je navedena Maria Potočnik, vdova po zdravniku, kot stanujoča v Domgasse 7 II (drugo nadstropje). Sedaj je to nefunkcionalni vhod v poštno palačo v Poštni ulici. Skozenj je bil takrat tudi dostop k poštni blagajni v pritličju palače. V drugem nadstropju so bila najemniška stanovanja. Isti naslov je naveden tudi pri vpisu v poročno knjigo Hermanove sestre Franziske, ki se je 6. avgusta 1900 poročila dr. Antonom Valentincigom. Pri vpisu je naveden naslov bivanja njune matere v Mariboru: Domgasse 7. V tem času je Herman še bival pri materi.
V letih 1898–1903 je obiskoval petrazredno deško ljudsko šolo II (Fünfclassige Knabenvolksschule II am Domplatz 1) na sedanjem Slomškovem trgu. Več podatkov o šolanju ni znanih, ker arhiv šole ni ohranjen.
Zanimiv je podatek, da je isto šolo v letih 1842–1846 obiskoval tudi Hermanov stric Gustav Kokoschinegg, ki jo v svojih spominih na kratko tudi omenja. Na Hermanovo vzgojo je zelo vplivala družina Kokoschinegg, ki je bila izrazito nemško usmerjena. O tem priča podatek, da je Hermanov stric Gustav Kokoschinegg v dunajskem parlamentu zastopal trdna stališča mariborskih Nemcev.
Pred svojim enajstim letom se je Herman Potočnik v jeseni leta 1903 preselil v (Bad) Fischau pri Dunaju. Prebival je v deškem internatu, ki je bil nekaj let pred njegovim prihodom namenjen posebej za osirotele sinove častnikov, šolal pa se je v c. kr. vojaški nižji realki, ki je delovala v letih 1898?1918.
Njegov skrbnik je bil stric dr. Gustav Kokoschinegg, odvetnik v Gradcu. Na vpisnem listu je tudi podatek o predhodnem šolanju: zabeležena je zasebna vzgoja. Na klasifikacijskem listu c. kr. vojaške akademije v Mödlingu je kot osnovno šolanje že vpisana petletna deška šola.
Na vpisnem listu prvega letnika nižje realke je bil Herman opisan kot vesel, dobrosrčen in s spodobnim vedenjem. Sredi drugega letnika je bilo med opažanji zapisano, da je občasno raztresen, nadpovprečno sposoben. Poleg učenja materinščine, nemščine, se je v prvem letniku začel učiti češčino, v drugem pa tudi francoščino. Oba jezika se je učil tudi še na vojaški akademiji, tako da je oba jezika dobro obvladal. V prvem in drugem letniku je bil v razrednem ocenjevanju skoraj vedno v prvi tretjini najuspešnejših dijakov. Med predmeti je bil z oceno zelo dobro (sg – sehr gut) ocenjen v verouku, nemščini, prostoročnem risanju in telovadbi.
Šolanje je v letih 1907–1910 nadaljeval na triletni c. kr. vojaški višji realki v Weisskirchnu (Mähr. Weisskirchen, sedaj Hranice na Moravskem, Češka). Ob zaključku šolanja je maturo opravil 22. septembra 1910 na državni realki v Prossnitzu (sedaj Prost?jov na Moravskem, Češka).
20. septembra 1910 se je že vpisal na c. kr. vojaško tehniško akademijo v Mödlingu, ki jo je uspešno zaključil 18. avgusta 1913 kot poročnik, strokovnjak za železniške in mostovne gradnje. Na vpisni kvalifikacijski list je bil kot skrbnik še vedno vpisan tokrat kot dr. Josef Kokosnig (?), odvetnik v Gradcu.
Po opisu je imel Herman Potočnik rjave oči, lase in obrvi, širok nos, majhna usta, okroglo brado, podolgovat obraz in brazgotino pri levem očesu. Kratkovidnost je bila označena z dioptrijo -6. Okarakteriziran je bil z močnim značajem. Leta 1911 je meril v višino 177 cm in tehtal 63,5 kg. Po prvem letniku je bilo zapisano, da potrebuje navodila, sicer pa je zelo lepega vedenja, ob koncu akademije pa nekoliko samovoljen in samozavesten, vendar pa resen in prizadeven, očit-na je posebna marljivost. Na dan zaključka študija je bil vpisan v temeljno vojaško evidenco. Ustreznost za služenje v vojski je bila preverjena pri okrajnem dopolnilnem poveljstvu c. kr. tehnične vojaške akademije v Mödlingu pod zaporedno št. 76. Po vrsti vpisa so mu bila dodelje-na tri leta prisotnosti in devet let v rezervi. Dodeljen je bil v železniški polk. Kot zdravstvena tegoba je bila zabeležena kratkovidnost (-7). Pri znanju jezikov je bilo navedeno samo ustno in pisno obvladanje nemščine.
7. avgusta 1914, ko so ruske čete vdrle v Vzhodno Prusijo, je Herman Potočnik že sodeloval v spopadu pri kraju Sitar in se izkazal kot pogumen in neustrašen častnik železniške čete. Proučeval je bojišče med Avsto-Ogrsko in Srbijo v Šabcu.
Do januarja 1915 je kot gradbeni vodja skrbel za obnovo porušenih železniških objektov na srbskem bojišču. Od februarja do začetka maja 1915 je bil poslan v Galicijo, na vzhodno fronto, kjer je sodeloval pri gradnji viadukta Košar na železniški progi Munkács–Stryj. 1. maja 1915 je napredoval v nadporočnika, kot član železniške čete v Galiciji pa je na predlog vrhovnega poveljnika armad, feldmaršala nadvojvode Friderika, za pogumno delovanje 29. 5. 1915 prejel še najvišje pohvalno priznanje. Takoj zatem je postal poveljnik dopolnilne čete železniškega polka v Korneuburgu. Sledila je gradnja raztovornega mesta in rampe pri Zgornji Košani ob železnici Pivka–Divača. Od konca oktobra 1915 do začetka marca 1916 je sodeloval pri obnovi železniških objektov in mostu Zemun–Beograd. Pri tem se je posebno izkazal s svojo zamislijo konstrukcije ladij za dvigovanje težkih bremen iz vode. Znova je prejel najvišje pohvalno priznanje za svojo izpričano neustrašnost na bojišču. Od pomladi 1916, do konca prve svetovne vojne je kot vodja cestnih in mostovnih gradenj skrbel za odpravo uničenih objektov na fronti ob Soči in Piavi. Na tem območju je sodeloval tudi pri obnovi zavzetih uničenih vzletno-pristajalnih stez.
V času med decembrom 1914 in septembrom 1917 je imel Herman Potočnik sedem dopustov, namenjenih za počitek in ureditev družinskih zadev; vsaj pet jih je preživel v Mariboru, delno pa tudi na Dunaju. Dopust v novembru in decembru 1916 je bil zaradi zlatenice podaljšan do 4. marca 1917 zaradi zdravljenja v Rezervni vojaški bolnišnici II v Mariboru in Rezervni vojaški bolnišnici v Rogaški Slatini.
Potočnik je bil v vojaški evidenci 31. 1. 1919 prijavljen v Korneuburgu, Jochingergasse 9 (12 km severozahodno od Dunaja). Ta naslov je zabeležen tudi na vpisnici ob začetku študija v šolskem letu 1918/19. 5. septembra 1919 je že bil prijavljen v Neutorgasse 1, v prvem dunajskem okrožju. Nekaj časa je zatem znova bival v Korneuburgu, od 24. septembra 1920 pa do smrti 27. avgusta 1929 je bil stalno prijavljen v Neutorgasse 1. Štirinadstropna večstanovanjska zgradba je bila ob koncu druge svetovne vojne bombardirana. Na tem mestu je sedaj poslopje avstrijskega zveznega ministrstva za šolstvo, umetnost in kulturo (Neutorgasse 1–3 / Concordiaplatz 2).
V osnovni vojaški evidenci je zabeleženo, da je 10. marca 1923 dobil status vojnega invalida z nazivom kapetan (stotnik). Zaradi zapoznele prijave mu je bila 1. junija 1926 pri B.M.S. [?] zavrnjena vloga za preverjanje vojne poškodbe in verjetno s tem povezanega višjega nadomestila k pokojnini.
Hermann Potočnik se je v zimskem semestru leta 1918/19 vpisal (vpisna št. 686/1918) na strojništvo na Tehniški visoki šoli na Dunaju. Prvi del študija strojništva je zaključil 20. julija leta 1921 s t. i. prvim državnim izpitom (1. Staatsprüfung, protokolna št. 1123/1921). V študijskih letih 1920/21 in 1921/22 je študiral elektrotehniko. Pri tem velja opomniti, da sta bila prva dela strojništva in elektrotehnike skupna. Potočnik je 5. marca 1925 opravil t. i. drugi državni izpit (II. Staatsprüfung) iz elektrotehnike (protokolna št. 781) in takrat dobil pravico do naziva »inženir«.
Že v času študija je Herman Potočnik sodeloval v univerzitetnem društvu za letalsko tehniko, ki je imelo tudi svoj raketni odsek. Zagotovo je že poznal vso dotedanjo literaturo, ki mu je bila zanesljiva opora pri razmišljanju in pisanju knjige Das Problem der Befahrung des Weltraums [Problem vožnje po vesolju]. Leta 1927 se je včlanil v Društvo za potovanje po vesolju – Verein für Raumschiffahrt (VfR), ki je bilo ustanovljeno 5. julija tega leta v Breslauu (sedaj Wroclaw na Poljskem) v skupini, ki sta jo vodila Johannes Winkler in Max Valier. Društvu so se priključili številni pomembni teoretiki potovanja po vesolju tistega časa (Hermann Oberth, Guido von Pirquet, Wernher von Braun idr). Vseh članov je bilo okoli 500. Izdajali so mesečno glasilo Die Rakete, ki je nesporen dokaz, da je Potočnikova knjiga izšla že oktobra 1928 in ne šele leta 1929, kot je natisnjeno na notranji naslovnici knjige. V oktobrski številki revije leta 1928 je namreč že bil objavljen opis in krajša ocena knjige. Januarja 1929 je bilo v reviji na treh straneh objavljeno še eno izmed poglavij (Bivalno kolo).
Po zapisu prof. dr. Herberta J. Pichlerja, ki si je s prijatelji v avstrijskih uradih in na mednarodnih kongresih 25 let prizadeval za prepoznavnost in pomen Hermana Potočnika – »velikega molčečega neznanca« –, je bil Potočnik tedaj, ko je pisal to knjigo, na zdravljenju tuberkuloze v bolnišnici Hochzirl na Tirolskem.
V zvezi z izdajo Potočnikove knjige je morda pomemben podatek vpisan v osnovni vojaški evidenci. 13. marca 1928 mu je namreč bilo odobreno potovanje v tujino. To dovoljenje je potreboval kot častnik v pokoju. Z gotovostjo lahko zapišemo, da je tedaj odpotoval v Berlin, da je založbi oddal rokopis za izdajo knjige.
Hermana Potočnika pa niso zanimala samo vprašanja, povezana z osvajanjem vesolja. V dveh poljudnoznanstvenih člankih je razmišljal o koristnosti raziskav o izkoriščanju razlik v temperaturi morja na različnih globinah Kraftgewinnung aus der Meereswärme. Künstliche Kühlung der Tropen [Pridobivanje energije iz toplote morja. Umetno hlajenje tropov], in o zamisli nemškega inž. Börnerja o ladji posebne vrste s pogonom na premcu Eine neue Schiffstype. Das Kiemenschiff nach Ingenieur Boerner [Novi tip ladje. Ladja na škrge po inženirju Boernerju]. Prispevka sta izšla v reviji Der getreue Eckart, ki je sicer bila bolj naklonjena literaturi in likovni umetnosti. Izhajala je na Dunaju, v Berlinu in Leipzigu.
Članka in prav tako tudi knjigo Problem vožnje po vesolju je Potočnik objavil pod psevdonimom Hermann Noordung. Doslej je bilo zapisanih že nekaj razlag psevdonima Noordung. Prvo domnevo, da zato, ker je bil naklonjen nemštvu (morda je prav zaradi tega prestopil v evangeličansko skupnost), je v pismu dr. Avgustu Mundi zapisala Hermanova svakinja Ilse Potočnik Jasper. Morda je imel Potočnik pomisleke zaradi svojega vojaškega statusa kapetana (stotnika) v pokoju, ki je knjigo izdal v Nemčiji. Zgodovinar astronavtike Willy Ley je o tem leta 1963 menil: »Mogoče je mislil, da bi njegovo češko (?) ime v Berlinu in na Dunaju zbudilo pomisleke, in je hotel poudariti, da ni pisal kot avstrijski častnik (v pokoju), ampak kot privatna oseba.« Premetanka psevdonima Noordung je nemška beseda Ordnung – red, s katerim je imel morda v mislih vesolje in univerzalni red, ki v njem vlada.
27. avgusta 1929 ob 14. uri je Herman Potočnik umrl v bolnišnici (Wilheminenspital, dunajsko 16. okrožje) za kronično tuberkulozo. Tri dni zatem je bil pokopan na evangeličanskem pokopališču, ki je del centralnega dunajskega pokopališča Simmering.
