Najtežje je bilo prvim dirigentom … Norbert Drugovič, mlajši, je kar iz radijske melodije napravil notni zapis, ki si ga je zapomnil.Vir: 50-let Celjskega plesnega orkestra Žabe, 1996, str. 19
„Zdaj vemo, kako smo na začetku „fušali”. Na nekem plesu smo za „kamuflažo” postavili predse note. Pa nismo imeli vsi istih not, nekateri so jih celo obrnili narobe. Do resnične kakovosti so nas pripeljali [Norbert] Drugovič, [Edvard] Goršič, [Franc] Kapus, [Tomaž] Grintal. Edini celjski plesni orkester, ki je ostal, so Žabe. Pa jih je bilo kar nekaj! To veliko pove.”
„To moram povedati. O bobnih, ki jih je igral Marijan Nunčič,” se nasmeji Vendi [Vendelin Videc], „saj so bili njegovi bobni največja znamenitost. Pedala so bila iz lesa, koža pa je bila napeta samo na eni strani.”
Vir: 55-letnica Celjskega plesnega orkestra Žabe, 2001, str.
– MARIJAN NUNČIČ
„Za njim [ Vendelinom Videcem] je dirigentsko palico prevzel leta 1948 Norbert Drugovič, mlajši, ki je vodil orkester polnih deset let do leta 1958. Pozneje je odšel v Ljubljano, kjer je bil član Slovenske filharmonije, a je ves čas ostal s svojimi Žabami. Za zelo kratek čas je še dirigiral orkestru leta 1991. Ves čas je potrpežljiv mentor, orkestru pa je priskrbel večino notnega gradiva. V letih 1951-1953 je pisal note za vse inštrumente v posebne zvezke z zelenim črnilom. Ko je napisal aranžma za kakšno skladbo, je potem notni zapis, vse na roko seveda, vnesel v vsak zvezek posebej. Kdor ve, kaj to pomeni, bi se strinjal s trditvijo, da bi se lahko mravlje zgledovale po Drugoviču.
Vir: 50-let Celjskega plesnega orkestra Žabe, 1996, str. 17
„Tako je Norbert – Puba, med ustanovitelji edini pravi glasbenik, igral harminiko …”
Vir: 55-letnica Celjskega plesnega orkestra Žabe, 2001, str. 6
– MILAN GORJANC
»Res sem pri Žabah že od leta 1947. Igral sem saksofon in klarinet. To je bila že prva velika zasedba našega orkestra. Tam nekje proti koncu leta 1947. Moj vzor? Saksofonska sekcija Benyja Goodmana. … Pri Žabah sem bil res že vse. Prvi predsednik, blagajnik, tajnik, fotograf in dokumentalist, organizator in še kaj … Če imaš nekaj rad, potem je pač tako!«
Vir:55-letnica Celjskega plesnega orkestra Žabe, 2001, str. 10
– „Ljubo doma, kdor ga ima”, obdobje 1946 – 1963
Celjski plesni orkester Žabe je v svojih petdesetih letih preizkusil že marsikatero lokacijo v Celju. Vredne so omembe, saj so del celjske mestne zgodovine. Če odštejemo muziciranje kar pod milim nebom na Skalni kleti, šteje za prvo lokacijo, na kateri so Žabe vadile, stanovanje enega izmed ustanovnih članov, Marijana Nunčiča. Leta 1946 so fantje udarniško obnovili zaradi bombadiranja porušen vogal hiše Na rebru 6. Tam so vadili približno eno leto, nakar jih je stanovanjsko podjetje postavilo pred vrata, saj so tam bivali na črno. Nekaj časa so vadili spet doma pri Vendelinu Videcu in Milanu Gorjancu, potem pa so se preselili v malo dvoranico, ki je bila na dvoriščni strani tedanje kavarne Merkur, pozneje slaščičarne Mignon. Ko so jih odslovili tudi tam, so nekaj časa gostovali v pisarni AD Kladivar. Od tu so se za nekaj časa preselili v staro stavbo, kjer je danes Razvojni center. V teh prostorih je vadila tudi tedanja železničarska godba pihala. A tudi tam jih niso dolgo pustili pri miru, zato so spet selili, tokrat v telovadnico TVD Partizan v Gaberju, v nekdanji sokolski dom.
Vir:50-let Celjskega plesnega orkestra Žabe, 1996, str. 21-22
