Prežihov Voranc je gotovo eden najbolj silnih in svetlih likov v slovenski književnosti Že pred 2. svetovno vojno je nastopil v njej kot predstavnik socialnega ali novega realizma, kot pesnik koroške zemlje. Za Korošce pa je Prežih vedno pomenil še nekaj več. Prvo pomembnost daje Vorancu umetniško pisateljsko ime. Drugo pomembnost je skovala njegova revolucionarna dejavnost, saj je bil blizu svetovnemu vrhu komunistov, kar za tiste čase v politiki ni bila majhna stvar. Tretja pomenljiva razsežnost pa je skrita v koroški pokrajini, v domači zemlji in v Vorančevih zdravih koreninah: – ljubezen in strast sta ji uokvirili težko določljive, a hkrati zelo jasne in odločne poteze Voranca človeka.
Prva mu je vzburila pisateljsko domišljijo mati, ki je imela izreden spomin ter smisel za kmečko tradicijo, znala pa je tudi čudovito pripovedovati. Od nje je Voranc podedoval ljubezen do vsega starinskega, smisel za ljudsko poezijo, šege ter običaje in za posamične usode okoliških ljudi. Od matere je prevzel tudi narečne osnove hotuljske okolice in kmečkega besedja materine mladosti. Ponemčevalna – utrakvistična – dvojezična šola Vorancu ni bila ljuba, četudi je kot otrok narodno zavednega a bolj konservativnega očeta Kuharja obiskoval dopolnilne ure slovenščine. Vorančevo vedno dosegljivo branje so bile slovenske povesti iz mohorjanske zbirke Slovenske večernice v očetovi knjižnici, koroški tednik Mir in družinski mesečnik Domači prijatelj, ki ga je mati prejemala iz Prage skupaj z Vydrovo žitno kavo. Mladi Voranc se torej ni mogel veliko šolati ob literarni teoriji, ampak so predvsem trde življenjske izkušnje kalile njegovo človeško moralno držo in pokončno politično naravnanost, ki jima je ostal zvest do konca.
Pri Prežihu je začel Voranc pisati; tu je dočakal objavo svoje prve črtice PETKOV CENC (psevdonim Ivan Wastl) v mesečniku Domači prijatelj (1909), ki ga je urejala Zofka Kvedrova. Pisateljica ga je v Listnici uredništva vzpodbujala in mu svetovala. Bila je njegova prva in edina literarna mentorica, ki je takoj zaslutila njegov talent in ga začela pravilno usmerjati. Prvo objavo nasploh pa je mladenič doživel že 17. aprila istega leta, ko mu je v Miru izšel podlistek oziroma kratka črtica V tujino (psevdonim Črt).
Oče je Vorancu zgodaj zaupal vsa važna dela v hlevu., kot prvorojenec pa je moral trdo delati na domu in služiti denar za preživljanje tudi s tesarjenjem. Zato je bil tudi njegov prvi »izlet« v svet jeseni leta 1910 povezan z željo po zaslužku. Domačim bi bil rad pomagal do lastne zemlje, pa so ga že v Trstu zalotili in sanj po obljubljeni deželi Ameriki je bilo konec. Brezposelnost ga je hitro prignala nazaj domov. Na Preškem vrhu so se Vorančevi starši vseeno ustalili in končno dosegli tudi to, da so odkupili Prežihovo bajto.
Jeseni leta 1913 so Voranca s priporočilom dr. Kreka sprejeli v višji zadružni tečaj na Dunaju, kjer je ostal do pomladi 1914. Sam piše, da mu je Dunaj »opilil« obzorje, drugače pa mu literarno ni koristil; – več politično.
S Prežihove bajte je moral Voranc leta 1914, tik pred vojno napovedjo Avstroogrske Srbiji, k vojakom in v vojsko. Leto kasneje je bil vojak v Karnijskih Alpah, na jesen istega leta pa se je skupaj s sotrpini znašel v strelskih jarkih pri Doberdobu. Kar naprej so ga premeščali v polke z oznako P.V. (politično sumljiv), tu je spoznal pisano množico nemških Avstrijcev, Čehov, Slovakov, Ukrajincev, Hrvatov, Srbov, Poljakov in Madžarov. Po kratkem oddihu v dunajski vojaški bolnišnici je jeseni 1916. leta na tirolski fronti prebegnil in bil v odsotnosti obsojen kot vojni ubežnik zaradi izdaje. Dve leti je bil v italijanskem ujetništvu, kjer si je prizadeval, da bi ga premestili med jugoslovanske prostovoljce. To mu je uspelo in med njimi je bil od leta 1918 do 1919.
Po koncu 1. svetovne vojne se je spet vrnil domov na Prežihovo bajto; prestani napori in huda razočaranja iz prve vojne in povojnih let, ko je nova jugoslovanska država demokratičnega borca ukanila prav za vsa pričakovanja, so ga pahnila v malodušje in obup, pa je kmalu spet našel novo delo in novo upanje. Odtod je hodil v ravensko železarno v službo – najraje pa se je vračal domov. Že v dvajsetih letih je bila bajta znana aktivistom mlade partije. „Prekucuhi” – tako jih je imenovala Prežihova mati – so prihajali v mraku in razumevajoča mati jim je postiljala na senu.
Leta 1923 se je Lovro Kuhar povsem osamosvojil, preselil v samsko stanovanje na Ravnah in bil tam do ženitve leta 1924. Po poroki (3.3. 1924) z MARIJO ŠISERNIK (26.1. 1900 – 5.8. 1995), po domače Volenovo Micko, sta živela do leta 1930 v uradniški hiši ravenske železarne. Rodili sta se jima dve hčerki, VIDA KUHAR, por. SLAVIČ (11.2. 1923 – 29.9. 1985) in MOJCA KUHAR, por. GOSAR (27.5. 1925). Leta 1925 je pisatelj dočakal svoj prvenec. Zbirka POVESTI s ponatisom dveh novel in treh črtic je izšla pri Zadružni založbi v Ljubljani v zbirki Leposlovna knjižnica. Kot velika večina pisateljskih prvencev tudi Povesti, ki jih je izdal še pod svojim pravim imenom Lovro Kuhar, v javnosti niso doživele pretiranega odziva in povečanega zanimanja za samoukega pisatelja iz Mežiške doline.
V tem času je Kuharja povsem prevzelo politično delo. Kot sposoben in pronicljiv organizator je ilegalno pridobival in idejno usposabljal nove politične somišljenike. Z njimi je skrbel za skrivni prehod čez mejo. Po tem kanalu so tihotapili večino takrat prepovedane komunistične literature in od oblasti preganjane ljudi. Kljub temu, da je oblast budno bdela nad njegovim početjem, je prav on s sodelavci poskrbel, da sta bila organizirana v bližnjem Kefrovem mlinu na Brdinjah dva kongresa SKOJ (Zveze komunistične mladine Jugoslavije); drugi leta 1923 in tretji leta 1926. Od leta 1926 je bil Voranc občinski odbornik v Guštanju (sedanjih Ravnah na Koroškem), maja 1926 se je udeležil III. kongresa KPJ (Komunistične partije Jugoslavije) na Dunaju. Leta 1927 je kandidiral v oblastno skupščino. Bil je tudi med ustanovitelji guštanjskega delavsko izobraževalnega društva Svobode (1920) in bil njegov zelo prizadevni tajnik, režiser in knjižničar; zelo delaven je bil tudi pri drugih delavskih organizacijah in društvih.
Sredi maja 1930 se je moral izogniti aretaciji in je nato vse do leta 1939 ostal v politični emigraciji. Od tete Marije Miglar iz Loge vasi, kjer si je kot begunec našel prvo pribežališče, se je na jesen umaknil na Dunaj. Z Dunaja ga je pot vodila mimo Prage v Berlin, kjer je dobil službo pri »Rdečih mednarodnih sindikatih«. Pomagal naj bi organizirati stavke poljedelskih in gozdnih delavcev. Tiste čase je Voranc veliko potoval. Ravenski sodelavec Ivan Kokal ga je srečal v Berlinu, domačim pa se je januarja 1932 oglasil tudi s kartico iz Aten. Leta 1932 je bil tudi v Bukarešti v Romuniji ter v Oslu in Reni na Norveškem. Decembra 1932 so Voranca premestili na delo urednika slovenskega glasila komunistov Delo. Nova služba mu je omogočila, da pride tudi v Celovec in se za bežen trenutek sreča z ženo in hčerkama Vido in Mojco (glej: Prežihov Voranc: Gosposvetsko polje in posebej objavljen odlomek Čez goro k očetu!). Takrat so ga orožniki zaprli, že kmalu po novem letu 1933 pa mu je uspelo pobegniti. Vrnil se je na Dunaj, kjer se mu je zelo tožilo po domu, saj ga je zanimalo tudi politično dogajanje v Sloveniji.
Po skoraj desetih letih samovzgoje je začel snovati in objavljati z epsko plastiko, monumentalnostjo in simbolno močjo oblikovane novele o življenju preprostih koroških ljudi. Predvidoma je v tem času napisal nekaj svojih najbolj znanih novel (Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki), a se je moral z junijem 1934 kot urednik Dela preseliti v Pariz, kjer se je nekoliko ustalil. Tu je spoznal Josipa Broza. Ko so mu naložili še delo z izseljenci, je poiskal stik s pisateljem Louisem Adamičem, ki je že pred časom prevedel njegovo novelo Borba v angleščino in jo nameraval izdati v zbirki novel sodobnih jugoslovanskih pisateljev. Začetek leta 1935 je Voranc preživel pri začasnem vodstvu na Dunaju. Tega leta mu je v Sodobnosti izšla novela Boj na požiralniku, v Parizu pa ga je prvič obiskala žena in se vrnila domov šele, ko je Prežih odpotoval v Moskvo kot delegat na VII. kongres Komunistične internacionale. Na jesen se je vrnil k svojemu običajnemu delu v Pariz, na pomlad leta 1936 pa so ga poklicali na sedež vodstva na Dunaju, mu zaupali naloge organizacijskega sekretarja in sklicali konferenco v Pragi. Tam se je vse izjalovilo, mnogo so jih zaprli, tudi Voranca. Po treh mesecih se je vrnil na sedež vodstva na Dunaju, a so ga čez mesec dni spet zaprli.
Z velikim oblikovalnim in pripovednim darom se je Prežih v tem času lotil tudi pisanja romanov in v njih ustvaril mogočne podobe iz življenja slovenskega ljudstva na Koroškem. V zaporu je torej začel pisati svoja velika romana, Požganico in Doberdob. Leta 1937 se je spet vrnil na znano lokacijo v Parizu, v knjigarno Horizons, ki je tudi sedaj ostala organizacijska točka partijskih delavcev. Tega leta je Josip Broz – Tito postal organizacijski sekretar KPJ in kljub medsebojnim nesoglasjem pritegoval Voranca k delu za nadaljnjo krepitev partije. Znano je, da je tedaj Prežih Tita občasno tudi nadomeščal in vodil nekatere komisije.
Od leta 1939 do 1943 je skusil tegobe ilegalnega življenja. Savlje – Devica Marija v Polju – okolica Mokronoga – Sneberje – Zagreb – Vevče – Ljubljana; to so bile postaje pisateljeve ilegalne življenjske preizkušnje, sam pa si je v tem času najbolj želel sožitja z domačo zemljo, z domom, z družino. V Sneberju se je lotil pisanja Jamnice, romana soseske. Leta 1939 je izšla POŽGANICA, roman kolektiva, v katerem je upodobil boj za svobodo Koroške in prevratne dogodke v Mežiški dolini ter med Jazbinci v letih 1918 – 1920. Leta 1940 je Voranc dočakal izid SAMORASTNIKOV, zbirke osmih najlepših novel, ki so sedaj, urejene v zaokroženo celoto, najlepše prikazale Prežihove žive, silovite, trdne in neukrotljive ljudi. Sila pisateljeve ustvarjalnosti se je prav v teh novelah tako zgostila, da literarnim kritikom ta zbirka pomeni jedro njegove umetnosti. Istega leta je izšel še drugi veliki Prežihov literarni tekst DOBERDOB, vojni roman slovenskega naroda. V njem je upodobil boje na italijanski fronti, trpljenje slovenskih vojakov na bojiščih in v zbiralnem taborišču Lebring pri Gradcu ter upor slovenskih vojakov v Judenburgu.
V Ljubljani je Voranc sodeloval v kulturniški celici z nekaj pisatelji in univerzitetnimi ljudmi. Tu je spoznal založnika Cirila Vidmarja in urednika Ferda Kozaka in bil aktiven na prvih dveh kulturnih plenumih. Sodeloval je tudi pri uredništvu Slovenskega zbornika in zanj napisal prispevek Za samoodločbo slovenskega naroda. Voranc je tudi avtor brošure O slovenskih mejah (psevdonim Pavle Vilhar, 1942 – 1943). O njegovih aktivističnih ilegalnih poteh po okupirani Ljubljani pa je napisala drobno knjižico pisateljica Kristina Brenk, njegova takratna kurirka (Kruh upanja, 1982; 1993).
Prežihovega Voranca so 8. februarja 1943 v Ljubljani aretirali, zaprli najprej v zapore na Taboru, nato pa so ga premestili v Šempetrske zapore. Dolgo so ga zasliševali in zavlačevali s sodno razpravo, tako da je Italija prej kapitulirala. Ko je Ljubljano zasedla nemška vojska, so Prežiha odpeljali v zapore v Begunjah na Gorenjskem, odtod pa naprej v Berlin.
V Berlinu so Lovra Kuharja zasliševali v priporu Gestapa – tajne države policije. Njegovi svojci so izgubili vsako sled za njim. Iz berlinskih zaporov so ga po dveh mesecih premestili v koncentracijsko taborišče Sachenhausen, kjer so imeli poseben oddelek za politično bolj zanimive jetnike. Od decembra 1943 do polovice januarja 1944 se je Voranc s pismi spet lahko oglašal domačim, predvsem bratu Ivanu, gospodarju na Prežihovi bajti, in najmlajšemu bratu Avgustu. Čez nekaj časa so ga premestili v zloglasno taborišče Mauthausen. Tu je lahko preživel le zaradi nesebične pomoči drugih jetnikov, predvsem Mata Utoviča in Bruna Gerdoviča, ki sta že ob prihodu transporta reševala njima dobro znanega pisatelja. O teh dogodkih pripoveduje Mate Utovič v svoji knjigi spominov iz taborišča Mauthausen (1980).
Tudi pisateljevo družino je vojna hudo prizadela. Žena in hčerki so se znašle v taborišču Ravensbrück, Prežihov oče je leta 1944 umrl, brata Ivana pa so istega leta ustrelili nemški policisti blizu domače bajte. Na srečo so že 5. maja 1945 amerikanske zavezniške enote osvobodile Mauthausen in Voranc je kmalu odpotoval domov.
Po prihodu v Ljubljano je nekaj dni okreval v bolnišnici, takoj nato pa je obiskal svojo mater, ki je tačas živela pri bratu Avgustu na Jesenicah. Sredi junija se je vrnila iz taborišča tudi pisateljeva žena s hčerkama Vido in Mojco. Družina je bila končno spet skupaj in vrnili so se na sončni Preški vrh. Streljaj od Prežihove kmetije je nekdanja Časova hiša. Medtem ko je Prežihov oče Ivan Kuhar leta 1911 kupil Prežihovo bajto, je leta 1913 železarniški uradnik, domačin Čas kupil Prežihov grunt. Nedaleč od stare kmečke hiše si je zgradil novo hišo. Cel grunt je po osvoboditvi postal splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, dan v dosmrtno uživanje Vorancu in njegovi ženi. Na novem domu je začel Voranc tudi kmetovati in počasi urejati svojo literarno bero. Leta 1945 sta izšla roman soseske JAMNICA (napisan leta 1941), s katerim je prikazal monumentalno podobo življenja v rodnih Kotljah, epopejo svoje pokrajine v letih 1921 – 1930, njenih krepkih, neukrotljivih in samoraslih ljudi, in zbirka potopisov s pretežno koroško tematiko OD KOTELJ DO BELIH VOD. Leto pozneje (1946) pa sta izšli še potopisna zbirka o pisateljevem pregnanstvu po Evropi in njenih ječah BORBA NA TUJIH TLEH in zbirka črtic o trpljenju in bojih slovenskih delavcev in kmetov NAŠI MEJNIKI.
Z vsem srcem se je Prežih vključil tudi v obnovo domače doline. Pomagal je pri ustanavljanju kulturnih in gospodarskih ustanov, pri organiziranju ljudske prosvete, založbe Mohorjeve družbe in različnih zadrug v domačih krajih. Zavzemal se je za pravilno uveljavitev agrarne reforme glede na gorsko posest in kmetije v manj donosnih hribih – na kmeta ni nikoli pozabil. Brez Voranca nikjer ni šlo, zato si ni mogel privoščiti zasluženega miru in počitka. V Kotljah je pomagal ustanoviti zadrugo za elektrifikacijo rodnega kraja, na Prevaljah je pomagal pri ustanavljanju lesne zadruge. Na prvem koroškem festivalu na Ravnah je bil slavnostni govornik. Pri Mohorjevi družbi je pomagal tudi pri organizacijski zasnovi tiskarne kot zadruge, nekaj časa pa je bil celo edini ocenjevalec dospelih rokopisov. Na občnem zboru Društva slovenskih pisateljev je nastopil s predavanjem o sodobnih nalogah leposlovne umetnosti. Vsi slovenski pisatelji so ga izredno cenili, najbolj pristne stike pa je po letu 1945 imel s Cirilom Kosmačem, Franom Šaleškim Finžgarjem, Ferdom Godino in Ferdom Kozakom. Bil je tudi ljudski poslanec.
Posledice trpljenja v taborišču so Prežihu zapustile trajne sledove in močno načele pisateljevo zdravje. Romal je na zdravniške preglede v Zagreb, Ljubljano, v mariborsko bolnišnico, v zdravilišče v Radencih. Ko je bolezen malce popustila, je hotel nadaljevati s pisateljevanjem. Tudi sam se je želel poskusiti v dramatiki. O tem pričajo ohranjeni rokopisni zapiski in nedokončana kmečka drama, ki jo je zasnoval v štirih dejanjih po motivih svojega romana Jamnica. Kmečko dramo je leta 1953 dokončal ter pripravil za oder Herbert Grün in ji dal naslov PERNJAKOVI.
Voranc je v tem času snoval še obširen zgodovinski roman Pristrah iz revolucionarnega leta 1848, za katerega naj bi uporabil zgodovinsko izpričano kulturno dogajanje in ljudsko tvornost iz koroških krajev (poglavje Skrivna bralnica!), pa ga je bolno srce spet prisililo, da je delo odlagal in odlagal. Roman, ki je veliko obetal, je bil obsojen na to, da ostane zgolj v avtorjevi zavesti. Pisatelj je upal, da ga bo lahko pozdravil znani kardiolog iz Prage, a je ta možnost zaradi državnih nesoglasij odpadla. Ko je Prežihov Voranc spet hudo zbolel, si je iskal zdravja v slovenjegraški bolnišnici in v Opatiji. Dočakal je še izid svoje zadnje knjige, saj so leta 1949 izšle SOLZICE z biseri za najmlajše. Solzice so ena najlepših slovenskih mladinskih knjig; pisatelj je v njej umetniško popolno izpovedal ljubezen do materinega jezika in domovine, ljubezen do matere, sočutje s trpečimi, povezanost z naravo in zemljo.
Medtem je Voranc za različne časnike in revije napisal tudi zajeten kup potopisov, člankov ter različnih reportaž in nekaj spominskih zapisov. Z njegovim zdravjem pa je, žal, šlo strmo navzdol. Nazadnje si je zaželel milejše zime v Mariboru in je tam umrl 18. februarja 1950. Pokopan je v rodnih Kotljah. Okrog svete Marjete, farne hotuljske cerkve, so grobovi sredi vasi in na najbolj vidnem mestu je grob Prežihovega Voranca. Na nagrobniku so ob njegovem napisana imena njegovih domačih.
Poleg naštetih samostojnih knjig, ki jih je koroški pisatelj ustvaril v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, je ostalo še nekaj krajših del iz tega časa, pa jih Voranc sam ni hotel sprejeti v nobeno zbirko. V samostojni knjigi so izšle šele leta 1952, po Prežihovi smrti, z nekaterimi izbranimi mladostnimi deli in z dotlej še neobjavljeno naslovno novelo KANJUH IZ ZAGATE. Dvanajst knjig njegovega Zbranega dela pa dokazuje Prežihovo izredno plodovitost, ki jo je zmogel v času, ki je bil za zbrano in tiho pisateljsko snovanje izrazito nenaklonjen.
Pisateljeva dela so prevedena v srbohrvaščino, ruščino in nemščino, v zadnjih letih pa tudi v angleščino, kitajščino, češčino, slovaščino, albanščino in še nekaj drugih jezikov. Z gotovostjo lahko torej sklenemo, da Prežihov Voranc ni zgolj slovenski, ampak tudi že evropski pisatelj.
Pri Prežihu je začel Voranc pisati; tu je dočakal objavo svoje prve črtice PETKOV CENC (psevdonim Ivan Wastl) v mesečniku Domači prijatelj (1909), ki ga je urejala Zofka Kvedrova. Pisateljica ga je v Listnici uredništva vzpodbujala in mu svetovala. Bila je njegova prva in edina literarna mentorica, ki je takoj zaslutila njegov talent in ga začela pravilno usmerjati. Prvo objavo nasploh pa je mladenič doživel že 17. aprila istega leta, ko mu je v Miru izšel podlistek oziroma kratka črtica V tujino (psevdonim Črt).
Oče je Vorancu zgodaj zaupal vsa važna dela v hlevu., kot prvorojenec pa je moral trdo delati na domu in služiti denar za preživljanje tudi s tesarjenjem. Zato je bil tudi njegov prvi »izlet« v svet jeseni leta 1910 povezan z željo po zaslužku. Domačim bi bil rad pomagal do lastne zemlje, pa so ga že v Trstu zalotili in sanj po obljubljeni deželi Ameriki je bilo konec. Brezposelnost ga je hitro prignala nazaj domov. Na Preškem vrhu so se Vorančevi starši vseeno ustalili in končno dosegli tudi to, da so odkupili Prežihovo bajto.
Jeseni leta 1913 so Voranca s priporočilom dr. Kreka sprejeli v višji zadružni tečaj na Dunaju, kjer je ostal do pomladi 1914. Sam piše, da mu je Dunaj »opilil« obzorje, drugače pa mu literarno ni koristil; – več politično.
S Prežihove bajte je moral Voranc leta 1914, tik pred vojno napovedjo Avstroogrske Srbiji, k vojakom in v vojsko. Leto kasneje je bil vojak v Karnijskih Alpah, na jesen istega leta pa se je skupaj s sotrpini znašel v strelskih jarkih pri Doberdobu. Kar naprej so ga premeščali v polke z oznako P.V. (politično sumljiv), tu je spoznal pisano množico nemških Avstrijcev, Čehov, Slovakov, Ukrajincev, Hrvatov, Srbov, Poljakov in Madžarov. Po kratkem oddihu v dunajski vojaški bolnišnici je jeseni 1916. leta na tirolski fronti prebegnil in bil v odsotnosti obsojen kot vojni ubežnik zaradi izdaje. Dve leti je bil v italijanskem ujetništvu, kjer si je prizadeval, da bi ga premestili med jugoslovanske prostovoljce. To mu je uspelo in med njimi je bil od leta 1918 do 1919.
Po koncu 1. svetovne vojne se je spet vrnil domov na Prežihovo bajto; prestani napori in huda razočaranja iz prve vojne in povojnih let, ko je nova jugoslovanska država demokratičnega borca ukanila prav za vsa pričakovanja, so ga pahnila v malodušje in obup, pa je kmalu spet našel novo delo in novo upanje. Odtod je hodil v ravensko železarno v službo – najraje pa se je vračal domov. Že v dvajsetih letih je bila bajta znana aktivistom mlade partije. „Prekucuhi” – tako jih je imenovala Prežihova mati – so prihajali v mraku in razumevajoča mati jim je postiljala na senu.
Leta 1923 se je Lovro Kuhar povsem osamosvojil, preselil v samsko stanovanje na Ravnah in bil tam do ženitve leta 1924. Po poroki (3.3. 1924) z MARIJO ŠISERNIK (26.1. 1900 – 5.8. 1995), po domače Volenovo Micko, sta živela do leta 1930 v uradniški hiši ravenske železarne. Rodili sta se jima dve hčerki, VIDA KUHAR, por. SLAVIČ (11.2. 1923 – 29.9. 1985) in MOJCA KUHAR, por. GOSAR (27.5. 1925). Leta 1925 je pisatelj dočakal svoj prvenec. Zbirka POVESTI s ponatisom dveh novel in treh črtic je izšla pri Zadružni založbi v Ljubljani v zbirki Leposlovna knjižnica. Kot velika večina pisateljskih prvencev tudi Povesti, ki jih je izdal še pod svojim pravim imenom Lovro Kuhar, v javnosti niso doživele pretiranega odziva in povečanega zanimanja za samoukega pisatelja iz Mežiške doline.
V tem času je Kuharja povsem prevzelo politično delo. Kot sposoben in pronicljiv organizator je ilegalno pridobival in idejno usposabljal nove politične somišljenike. Z njimi je skrbel za skrivni prehod čez mejo. Po tem kanalu so tihotapili večino takrat prepovedane komunistične literature in od oblasti preganjane ljudi. Kljub temu, da je oblast budno bdela nad njegovim početjem, je prav on s sodelavci poskrbel, da sta bila organizirana v bližnjem Kefrovem mlinu na Brdinjah dva kongresa SKOJ (Zveze komunistične mladine Jugoslavije); drugi leta 1923 in tretji leta 1926. Od leta 1926 je bil Voranc občinski odbornik v Guštanju (sedanjih Ravnah na Koroškem), maja 1926 se je udeležil III. kongresa KPJ (Komunistične partije Jugoslavije) na Dunaju. Leta 1927 je kandidiral v oblastno skupščino. Bil je tudi med ustanovitelji guštanjskega delavsko izobraževalnega društva Svobode (1920) in bil njegov zelo prizadevni tajnik, režiser in knjižničar; zelo delaven je bil tudi pri drugih delavskih organizacijah in društvih.
Sredi maja 1930 se je moral izogniti aretaciji in je nato vse do leta 1939 ostal v politični emigraciji. Od tete Marije Miglar iz Loge vasi, kjer si je kot begunec našel prvo pribežališče, se je na jesen umaknil na Dunaj. Z Dunaja ga je pot vodila mimo Prage v Berlin, kjer je dobil službo pri »Rdečih mednarodnih sindikatih«. Pomagal naj bi organizirati stavke poljedelskih in gozdnih delavcev. Tiste čase je Voranc veliko potoval. Ravenski sodelavec Ivan Kokal ga je srečal v Berlinu, domačim pa se je januarja 1932 oglasil tudi s kartico iz Aten. Leta 1932 je bil tudi v Bukarešti v Romuniji ter v Oslu in Reni na Norveškem. Decembra 1932 so Voranca premestili na delo urednika slovenskega glasila komunistov Delo. Nova služba mu je omogočila, da pride tudi v Celovec in se za bežen trenutek sreča z ženo in hčerkama Vido in Mojco (glej: Prežihov Voranc: Gosposvetsko polje in posebej objavljen odlomek Čez goro k očetu!). Takrat so ga orožniki zaprli, že kmalu po novem letu 1933 pa mu je uspelo pobegniti. Vrnil se je na Dunaj, kjer se mu je zelo tožilo po domu, saj ga je zanimalo tudi politično dogajanje v Sloveniji.
Po skoraj desetih letih samovzgoje je začel snovati in objavljati z epsko plastiko, monumentalnostjo in simbolno močjo oblikovane novele o življenju preprostih koroških ljudi. Predvidoma je v tem času napisal nekaj svojih najbolj znanih novel (Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki), a se je moral z junijem 1934 kot urednik Dela preseliti v Pariz, kjer se je nekoliko ustalil. Tu je spoznal Josipa Broza. Ko so mu naložili še delo z izseljenci, je poiskal stik s pisateljem Louisem Adamičem, ki je že pred časom prevedel njegovo novelo Borba v angleščino in jo nameraval izdati v zbirki novel sodobnih jugoslovanskih pisateljev. Začetek leta 1935 je Voranc preživel pri začasnem vodstvu na Dunaju. Tega leta mu je v Sodobnosti izšla novela Boj na požiralniku, v Parizu pa ga je prvič obiskala žena in se vrnila domov šele, ko je Prežih odpotoval v Moskvo kot delegat na VII. kongres Komunistične internacionale. Na jesen se je vrnil k svojemu običajnemu delu v Pariz, na pomlad leta 1936 pa so ga poklicali na sedež vodstva na Dunaju, mu zaupali naloge organizacijskega sekretarja in sklicali konferenco v Pragi. Tam se je vse izjalovilo, mnogo so jih zaprli, tudi Voranca. Po treh mesecih se je vrnil na sedež vodstva na Dunaju, a so ga čez mesec dni spet zaprli.
Z velikim oblikovalnim in pripovednim darom se je Prežih v tem času lotil tudi pisanja romanov in v njih ustvaril mogočne podobe iz življenja slovenskega ljudstva na Koroškem. V zaporu je torej začel pisati svoja velika romana, Požganico in Doberdob. Leta 1937 se je spet vrnil na znano lokacijo v Parizu, v knjigarno Horizons, ki je tudi sedaj ostala organizacijska točka partijskih delavcev. Tega leta je Josip Broz – Tito postal organizacijski sekretar KPJ in kljub medsebojnim nesoglasjem pritegoval Voranca k delu za nadaljnjo krepitev partije. Znano je, da je tedaj Prežih Tita občasno tudi nadomeščal in vodil nekatere komisije.
Od leta 1939 do 1943 je skusil tegobe ilegalnega življenja. Savlje – Devica Marija v Polju – okolica Mokronoga – Sneberje – Zagreb – Vevče – Ljubljana; to so bile postaje pisateljeve ilegalne življenjske preizkušnje, sam pa si je v tem času najbolj želel sožitja z domačo zemljo, z domom, z družino. V Sneberju se je lotil pisanja Jamnice, romana soseske. Leta 1939 je izšla POŽGANICA, roman kolektiva, v katerem je upodobil boj za svobodo Koroške in prevratne dogodke v Mežiški dolini ter med Jazbinci v letih 1918 – 1920. Leta 1940 je Voranc dočakal izid SAMORASTNIKOV, zbirke osmih najlepših novel, ki so sedaj, urejene v zaokroženo celoto, najlepše prikazale Prežihove žive, silovite, trdne in neukrotljive ljudi. Sila pisateljeve ustvarjalnosti se je prav v teh novelah tako zgostila, da literarnim kritikom ta zbirka pomeni jedro njegove umetnosti. Istega leta je izšel še drugi veliki Prežihov literarni tekst DOBERDOB, vojni roman slovenskega naroda. V njem je upodobil boje na italijanski fronti, trpljenje slovenskih vojakov na bojiščih in v zbiralnem taborišču Lebring pri Gradcu ter upor slovenskih vojakov v Judenburgu.
V Ljubljani je Voranc sodeloval v kulturniški celici z nekaj pisatelji in univerzitetnimi ljudmi. Tu je spoznal založnika Cirila Vidmarja in urednika Ferda Kozaka in bil aktiven na prvih dveh kulturnih plenumih. Sodeloval je tudi pri uredništvu Slovenskega zbornika in zanj napisal prispevek Za samoodločbo slovenskega naroda. Voranc je tudi avtor brošure O slovenskih mejah (psevdonim Pavle Vilhar, 1942 – 1943). O njegovih aktivističnih ilegalnih poteh po okupirani Ljubljani pa je napisala drobno knjižico pisateljica Kristina Brenk, njegova takratna kurirka (Kruh upanja, 1982; 1993).
Prežihovega Voranca so 8. februarja 1943 v Ljubljani aretirali, zaprli najprej v zapore na Taboru, nato pa so ga premestili v Šempetrske zapore. Dolgo so ga zasliševali in zavlačevali s sodno razpravo, tako da je Italija prej kapitulirala. Ko je Ljubljano zasedla nemška vojska, so Prežiha odpeljali v zapore v Begunjah na Gorenjskem, odtod pa naprej v Berlin.
V Berlinu so Lovra Kuharja zasliševali v priporu Gestapa – tajne države policije. Njegovi svojci so izgubili vsako sled za njim. Iz berlinskih zaporov so ga po dveh mesecih premestili v koncentracijsko taborišče Sachenhausen, kjer so imeli poseben oddelek za politično bolj zanimive jetnike. Od decembra 1943 do polovice januarja 1944 se je Voranc s pismi spet lahko oglašal domačim, predvsem bratu Ivanu, gospodarju na Prežihovi bajti, in najmlajšemu bratu Avgustu. Čez nekaj časa so ga premestili v zloglasno taborišče Mauthausen. Tu je lahko preživel le zaradi nesebične pomoči drugih jetnikov, predvsem Mata Utoviča in Bruna Gerdoviča, ki sta že ob prihodu transporta reševala njima dobro znanega pisatelja. O teh dogodkih pripoveduje Mate Utovič v svoji knjigi spominov iz taborišča Mauthausen (1980).
Tudi pisateljevo družino je vojna hudo prizadela. Žena in hčerki so se znašle v taborišču Ravensbrück, Prežihov oče je leta 1944 umrl, brata Ivana pa so istega leta ustrelili nemški policisti blizu domače bajte. Na srečo so že 5. maja 1945 amerikanske zavezniške enote osvobodile Mauthausen in Voranc je kmalu odpotoval domov.
Po prihodu v Ljubljano je nekaj dni okreval v bolnišnici, takoj nato pa je obiskal svojo mater, ki je tačas živela pri bratu Avgustu na Jesenicah. Sredi junija se je vrnila iz taborišča tudi pisateljeva žena s hčerkama Vido in Mojco. Družina je bila končno spet skupaj in vrnili so se na sončni Preški vrh. Streljaj od Prežihove kmetije je nekdanja Časova hiša. Medtem ko je Prežihov oče Ivan Kuhar leta 1911 kupil Prežihovo bajto, je leta 1913 železarniški uradnik, domačin Čas kupil Prežihov grunt. Nedaleč od stare kmečke hiše si je zgradil novo hišo. Cel grunt je po osvoboditvi postal splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, dan v dosmrtno uživanje Vorancu in njegovi ženi. Na novem domu je začel Voranc tudi kmetovati in počasi urejati svojo literarno bero. Leta 1945 sta izšla roman soseske JAMNICA (napisan leta 1941), s katerim je prikazal monumentalno podobo življenja v rodnih Kotljah, epopejo svoje pokrajine v letih 1921 – 1930, njenih krepkih, neukrotljivih in samoraslih ljudi, in zbirka potopisov s pretežno koroško tematiko OD KOTELJ DO BELIH VOD. Leto pozneje (1946) pa sta izšli še potopisna zbirka o pisateljevem pregnanstvu po Evropi in njenih ječah BORBA NA TUJIH TLEH in zbirka črtic o trpljenju in bojih slovenskih delavcev in kmetov NAŠI MEJNIKI.
Z vsem srcem se je Prežih vključil tudi v obnovo domače doline. Pomagal je pri ustanavljanju kulturnih in gospodarskih ustanov, pri organiziranju ljudske prosvete, založbe Mohorjeve družbe in različnih zadrug v domačih krajih. Zavzemal se je za pravilno uveljavitev agrarne reforme glede na gorsko posest in kmetije v manj donosnih hribih – na kmeta ni nikoli pozabil. Brez Voranca nikjer ni šlo, zato si ni mogel privoščiti zasluženega miru in počitka. V Kotljah je pomagal ustanoviti zadrugo za elektrifikacijo rodnega kraja, na Prevaljah je pomagal pri ustanavljanju lesne zadruge. Na prvem koroškem festivalu na Ravnah je bil slavnostni govornik. Pri Mohorjevi družbi je pomagal tudi pri organizacijski zasnovi tiskarne kot zadruge, nekaj časa pa je bil celo edini ocenjevalec dospelih rokopisov. Na občnem zboru Društva slovenskih pisateljev je nastopil s predavanjem o sodobnih nalogah leposlovne umetnosti. Vsi slovenski pisatelji so ga izredno cenili, najbolj pristne stike pa je po letu 1945 imel s Cirilom Kosmačem, Franom Šaleškim Finžgarjem, Ferdom Godino in Ferdom Kozakom. Bil je tudi ljudski poslanec.
Posledice trpljenja v taborišču so Prežihu zapustile trajne sledove in močno načele pisateljevo zdravje. Romal je na zdravniške preglede v Zagreb, Ljubljano, v mariborsko bolnišnico, v zdravilišče v Radencih. Ko je bolezen malce popustila, je hotel nadaljevati s pisateljevanjem. Tudi sam se je želel poskusiti v dramatiki. O tem pričajo ohranjeni rokopisni zapiski in nedokončana kmečka drama, ki jo je zasnoval v štirih dejanjih po motivih svojega romana Jamnica. Kmečko dramo je leta 1953 dokončal ter pripravil za oder Herbert Grün in ji dal naslov PERNJAKOVI.
Voranc je v tem času snoval še obširen zgodovinski roman Pristrah iz revolucionarnega leta 1848, za katerega naj bi uporabil zgodovinsko izpričano kulturno dogajanje in ljudsko tvornost iz koroških krajev (poglavje Skrivna bralnica!), pa ga je bolno srce spet prisililo, da je delo odlagal in odlagal. Roman, ki je veliko obetal, je bil obsojen na to, da ostane zgolj v avtorjevi zavesti. Pisatelj je upal, da ga bo lahko pozdravil znani kardiolog iz Prage, a je ta možnost zaradi državnih nesoglasij odpadla. Ko je Prežihov Voranc spet hudo zbolel, si je iskal zdravja v slovenjegraški bolnišnici in v Opatiji. Dočakal je še izid svoje zadnje knjige, saj so leta 1949 izšle SOLZICE z biseri za najmlajše. Solzice so ena najlepših slovenskih mladinskih knjig; pisatelj je v njej umetniško popolno izpovedal ljubezen do materinega jezika in domovine, ljubezen do matere, sočutje s trpečimi, povezanost z naravo in zemljo.
Medtem je Voranc za različne časnike in revije napisal tudi zajeten kup potopisov, člankov ter različnih reportaž in nekaj spominskih zapisov. Z njegovim zdravjem pa je, žal, šlo strmo navzdol. Nazadnje si je zaželel milejše zime v Mariboru in je tam umrl 18. februarja 1950. Pokopan je v rodnih Kotljah. Okrog svete Marjete, farne hotuljske cerkve, so grobovi sredi vasi in na najbolj vidnem mestu je grob Prežihovega Voranca. Na nagrobniku so ob njegovem napisana imena njegovih domačih.
Poleg naštetih samostojnih knjig, ki jih je koroški pisatelj ustvaril v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, je ostalo še nekaj krajših del iz tega časa, pa jih Voranc sam ni hotel sprejeti v nobeno zbirko. V samostojni knjigi so izšle šele leta 1952, po Prežihovi smrti, z nekaterimi izbranimi mladostnimi deli in z dotlej še neobjavljeno naslovno novelo KANJUH IZ ZAGATE. Dvanajst knjig njegovega Zbranega dela pa dokazuje Prežihovo izredno plodovitost, ki jo je zmogel v času, ki je bil za zbrano in tiho pisateljsko snovanje izrazito nenaklonjen.
Pisateljeva dela so prevedena v srbohrvaščino, ruščino in nemščino, v zadnjih letih pa tudi v angleščino, kitajščino, češčino, slovaščino, albanščino in še nekaj drugih jezikov. Z gotovostjo lahko torej sklenemo, da Prežihov Voranc ni zgolj slovenski, ampak tudi že evropski pisatelj.
Avtor besedila: Miroslav Osojnik
