Po Veliki, danes Adamičevi cesti do Adamičevine.
Območje današnje Grosupeljske kotline je že od pradavnine spadalo v mozaik evropskih prometnih poti. Najstarejši sledovi poti sodijo v železno dobo, okoli leta 1000 pr. Kr., ko naj bi te kraje prečkala jantarna trgovska pot.
Pod Magdalensko goro, ki je znano halštatsko najdišče, so našli ostanke rimske ceste, ki je peljala iz Aquileje preko Emone do Siscie in naprej. V srednjem veku so ceste tekle po trasah rimskih cest. Na vojaških kartah s konca 18. stoletja so vrisane kot glavna prometna os iz Ljubljane proti Novemu mestu. Dolenjsko cesto so deželni stanovi začeli graditi leta 1750 in leta 1752 je bila že opremljena z mitnicami in odprta za promet. Po tej deželni cesti so tovorili tovorniki in potovali so ljudje in pošta. Ob cesti so delovali obrtniki, ki so jih potrebovali tovorniki in potniki ter pošta: kovači, kolarji, sedlarji, gostilničarji, poštni uradi, kmetje s konji in volmi za priprego. Skozi naselje Grosuplje se je ta glavna prometna žila imenovala Velika cesta, danes pa se imenuje Adamičeva cesta. Skupščina občine Grosuplje je 20. septembra 1967 sprejela odlok o določitvi imen ulic, cest in naselij. Glavna cesta v Grosupljem je dobila ime po pisatelju in rojaku Louisu Adamiču.
Hiše in ljudi smo predstavili z zgodovinskimi podatki, ki so nam bili dosegljivi v Zbornikih občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje, v glavnem pa skozi spomine in pripovedi ljudi.
