Anžurjeva hiša

Je redek primer stegnjene hiše s hlevom v isti osi. Na mestu stare hiše je bila zgrajena nova leta 1904. Gospodar se je ob koncu prejšnjega stoletja ukvarjal s pripreganjem – furajtarstvom, da so furmani z vozovi zmogli klance v Stehanu proti Višnji Gori. Zaslužek je bil dober, tako da si je nakupil zemlje in gozdov. Leta 1906 je stekel pes ugriznil konja, ta pa gospodarja, ki je za posledicami bolezni umrl.
„Tone Anžurjev je delal poskuse. Mačka je privezal na marelo in ga je vrgel s kozolca. Maček je lepo pristal na tleh, marela pa se je raztreščila. Tudi sam je skakal z marelo s kozolca. Dosti marel je tako uničil. Ljudje so se mu pa smejali. Hotel je leteti.” (Povedala Marija Vintar).
”Ker ni bilo televizije in drugih reči, smo počeli kakšne neumnosti, za katere smo slišali, da so jih že kje drugje tudi fantje počeli. Takoj po vojni je bil v Grosupljem že kino in vsako soboto smo šli obvezno v kino in po kinu je bilo še precej časa, v nas mladih je bilo še veliko moči, in smo zmeraj peli ali smo šli na kakšne obiske k hišam, kjer so bila dekleta, ali pa smo ‘ofirali’ ob godovih. Pri Anžurju je bil Perovškov Jože, ki je imel dva konjička in je bil za prevoznika za takratne potrebe v Grosupljem, ker je bil kraj majhen. Mi smo enkrat po kinu sklenili, da na Anžurjevo štalo postavimo voz. Hiša je stala ob glavni poti k cerkvi. Preje je bila le ena glavna pot k cerkvi – mimo kovačnice.

Dogovorjeno, gremo. Dobimo lestve, jih položimo po strehi, saj je bila še s slamo krita. Spodaj smo voz razdrli in ga po delih znesli na streho, tam pa smo ga spet sestavili. Komate smo obesili na štango od voza. Zjutraj so šli ljudje k maši in seveda, to je bila senzacija številka ena, da na Anžurjevi strehi stoji voz. Vsi so se ustavljali, gledali, nekateri so se zgražali, drugi so se smejali, pa vendar to ni bila tako nedolžna šala, saj smo poškodovali streho. Še bolj so jo pa poškodovali, da so dobili voz dol. To je bilo še težje. Ovadba je prišla tudi do policije, ker je bila precej velika škoda in policija je začela raziskovati, kdo je to naredil. Takrat sem zbral ekipo za to lumparijo iz Stranske vasi, policija pa je mislila, da smo bili spet Grosupeljčani zraven, pa sem bil samo jaz. K meni so prišli, so me na policiji zaslišali, pa seveda nisem nič priznal. Preden se je policaj odpravil po druge fante, sem jaz že s kolesom ‘obletel’ vse in sem jih obvestil, kje sem bil  in kaj se dogaja. Ravno tedaj pa si je moj sosed, mlad fant, zlomil nogo, pa ni bil nikoli v nobeni akciji, pri nobeni taki lumpariji. Policaji so na vse načine pritiskali nanj, da si je nogo zlomil pri tej akciji. Potrdilo od zdravnika so morali dobiti, da si je že en dan prej zlomil nogo, da ni mogel biti udeležen pri tem dogodku. Tako smo mi nekako to dejanje ‘zatušali’, da ni nikoli prišlo na dan in tudi policija ni nikoli zvedela, kdo je to naredil.” (Povedal Brane Žitnik).