Konec 17. – sred. 18. stoletja
Lucas Maurer, podkloštrski mlinar, je leta 1754 zbral v rokopisno knjigo devetdeset prepisov nabožnih pesmi.
Bukovniki so začeli samostojno prevajati in adaptirati razne nemške predloge in tekste. Tako je Matija Žegar iz Hodiške fare leta 1767 prevedel Antikrista (od Dionizija Lützelburškega). Prevodov in prepisov Antikrista je pri našem bukovništvu kar precej. Le-to priča o pridnosti in živem zanimanju ljudstva za to snov, ki je bila ob raznih vojnah vedno aktualna. V takem času so namreč pričakovali prihod Antikrista in prerokovali o koncu sveta.
Iz posameznih listov in odstavkov, ki so krožili v prepisih med ljudstvom in so jih bukovniki prepisovali, sta nastali dve praznoverni knjigi: Kolomonov žegen (1740) in Duhovna bramba (1750). V tem obdobju se je zaradi premajhne skrbi katoliške protireformacije za slovenske knjige na Koroškem začelo razvijati tako imenovano medicinsko bukovništvo. Preprosti kmetje in nekateri duhovniki, ki so čutili potrebo po medicinskem znanju, so prevajali, prirejali in prepisovali medicinske (Arcnijske) bukve.
„Šembiljine bukve” so se pojavljale v prepisih (na Koroškem in Dolenjskem; Koroški prepis je iz okolice Baškega jezera, iz Bekštajna).
„Šembilje” spadajo v širok krog o prerokovanjih, ki so bila takrat zelo razširjena.
V sredini 18. stoletja je nastal tudi Leški rokopis, eno najstarejših pričevanj slovenske besede v Mežiški dolini. Vsebina je raznovrstna: molitve, cerkvene pesmi in duhovnikov govor v prvem delu ter pestro narodopisno blago v drugem delu.
Leta 1799 je neki Šiman prepisal prerokovanje v Kotljah. Prepis so našli na podstrešju pri Šretnekarju, ko je tam gospodaril Janez Metarnik (Metarnikovo prerokovanje).
Valentin Lečnik je kmetoval in zdravil živino v guštanjski okolici. Leta 1812 je že vpisan kot posestnik gradu Podgora (Lubasovo). Bil je razumen in izobražen mož in je v nemško izdajo knjige „Ortus sanitatis” zapisoval slovenske izraze za različne rastline.
Janez Osirnik iz Pameč pri Slovenj Gradcu je leta 1814 prepisal slovenski prevod Antikrista.
Pietizem (Marko Pohlin) – smer, ki se je k nam širila s severa. Iz pietizma so se sčasoma razvile različne zmote, razna dozdevna razodetja in prikazni.
Bukovniki so začeli samostojno prevajati in adaptirati razne nemške predloge in tekste. Tako je Matija Žegar iz Hodiške fare leta 1767 prevedel Antikrista (od Dionizija Lützelburškega). Prevodov in prepisov Antikrista je pri našem bukovništvu kar precej. Le-to priča o pridnosti in živem zanimanju ljudstva za to snov, ki je bila ob raznih vojnah vedno aktualna. V takem času so namreč pričakovali prihod Antikrista in prerokovali o koncu sveta.
Iz posameznih listov in odstavkov, ki so krožili v prepisih med ljudstvom in so jih bukovniki prepisovali, sta nastali dve praznoverni knjigi: Kolomonov žegen (1740) in Duhovna bramba (1750). V tem obdobju se je zaradi premajhne skrbi katoliške protireformacije za slovenske knjige na Koroškem začelo razvijati tako imenovano medicinsko bukovništvo. Preprosti kmetje in nekateri duhovniki, ki so čutili potrebo po medicinskem znanju, so prevajali, prirejali in prepisovali medicinske (Arcnijske) bukve.
„Šembiljine bukve” so se pojavljale v prepisih (na Koroškem in Dolenjskem; Koroški prepis je iz okolice Baškega jezera, iz Bekštajna).
„Šembilje” spadajo v širok krog o prerokovanjih, ki so bila takrat zelo razširjena.
V sredini 18. stoletja je nastal tudi Leški rokopis, eno najstarejših pričevanj slovenske besede v Mežiški dolini. Vsebina je raznovrstna: molitve, cerkvene pesmi in duhovnikov govor v prvem delu ter pestro narodopisno blago v drugem delu.
Leta 1799 je neki Šiman prepisal prerokovanje v Kotljah. Prepis so našli na podstrešju pri Šretnekarju, ko je tam gospodaril Janez Metarnik (Metarnikovo prerokovanje).
Valentin Lečnik je kmetoval in zdravil živino v guštanjski okolici. Leta 1812 je že vpisan kot posestnik gradu Podgora (Lubasovo). Bil je razumen in izobražen mož in je v nemško izdajo knjige „Ortus sanitatis” zapisoval slovenske izraze za različne rastline.
Janez Osirnik iz Pameč pri Slovenj Gradcu je leta 1814 prepisal slovenski prevod Antikrista.
Pietizem (Marko Pohlin) – smer, ki se je k nam širila s severa. Iz pietizma so se sčasoma razvile različne zmote, razna dozdevna razodetja in prikazni.
