„Rož je osrčje slovenskega ozemlja na Koroškem. Z Ziljo si podaja roko ob Baškem jezeru, s Podjuno pa se srečuje pod Obirjem pri Galiciji. Za prave Rožane se štejejo pravzaprav samo prebivalci zgornjega Roža, v spodnjem Rožu, ob južnem bregu Drave prebivajo Dravci ali Poljanci, onstran Drave pa Čezdravci. Na Gurah živijo Gorjanci, hribovci v karavanških Rutah pa so Rutarjani, Rožani govorijo narečje, ki se močno razlikuje od ziljske in podjunske govorice.”V začetku 19. stoletja je zaradi svoje omike, pesmi in pevcev slovel kot male slovenske Atene; tam je bilo dosti kmečkih pesnikov in pevcev.
Miha Andreaš (1762–1821) iz Bistrice pri Št. Jakobu. Bil je tkalec, pevec, pesnik in vižar. Zlagal je posvetne pesmi in tudi komponiral arije. V Ahacljevi zbirki je ohranjenih osem njegovih tekstov.
Janez Kajžnik (1837–1914) iz Št. Jakoba v Rožu. Vižar in pesnik. Poleg znane pesmi „Pojdam v Rute” je zložil tudi zabavljico „Je pa dečva v Rožece zatož’va me.”
Janez Dobrnik (1822–1891) iz Srej pri Št. Jakobu v Rožu je samorastniško koval ljudske pesmi. Najbolj priljubljena je njegova melanholična pesem „Vse te ušne lete moje so rajžale po Drave.”
Jaka Špicar (1884–1970), rojen v vasi Skočidol, je bil mojster slovenske ljudske dramatike. Najznamenitejša je njegova dramatizacija Sketove povesti Miklova Zala.
Bil je „živ, neugnan vrelec ljudske dramatike.”
Pavel Kernjak (1899–1979), rojen na Trebinji, je uglasbil, zbral in priredil mnogo koroških narodnih pesmi. Bil je nadarjen samouk, osnove igranja na harmonij je dobil od šentiljskega župnika in z 12. leti že nadomeščal očeta pri igranju na cerkvene orgle.
Uglasbil je pesem Janka Mikule „Rož, Podjuna, Zilja – venec treh dolin”. Ljudska pesem je najvažnejše težišče Kernjakovega glasbenega udejstvovanja. Odlikovan je bil tudi z Gallusovo plaketo in Drabosnjakovim priznanjem.
Franc Saleški Treiber (1809–1878), rojen v Bačah ob Baškem jezeru, je bil „trubadur koroške pesmi, katere je sam zlagal, jim dajal napeve ter kot izboren tenorist tudi sam pel.” Velja za avtorja pesmi „N’mav čez izaro”. Prve tri kitice te pesmi so istovetne s pesmijo „Moj dom” Primoža Košata (1819–1885), kmeta, narodnega buditelja in pesnika iz Deščic. Ohranjena je tudi v rokopisu.
