Izgradnja Južne železnice
„K razvoju Sežane je bistveno pripomogla prav železnica. Avstrijska monarhija je v letu 1836 sprejela zamisel o povezavi Dunaja s Trstom in to traso označila kot Južno železnico. Z gradno so začeli leta 1838 in že 1848. je vlak prisopihal v Ljubljano. Leta 1856 je vlak v Postojno pripeljal cesarja Franca Jožefa, ki si je ob tej priložnosti ogledal Postojnsko jamo. Za traso železnice od Postojne dalje je bilo več variant, vendar je obveljala kraška varianta, po kateri so železnico speljali skozi Divačo. Kraševci so se pri njeni gradnji zelo izkazali, saj so gradili škarpe, mostove in predore. Klesali so kamen in ga mojstrsko vzidavali. Po tolikih letih še vedno lahko občudujemo izjemno kakovostno kamnoseško delo. Posebno lepi so nekateri objekti ob progi, med njimi tri cesarske štirne in obračališča lokomotiv.
Kraška varianta je pomenila spopad s kamenjem, strmimi grebeni in globokimi dolinami ter z velikim pomanjkanjem vode, kar so rešili s speljavo vode iz izvirov blizu Ležeč.
Menda je podjetnik Polley iz Sežane, ki je prevzel gradbena dela od Pivke do Trsta, precej zaslužil, ker naj bi goljufal s smodnikom. Prav Polley naj bi vplival tudi na izdelavo projekta za traso železnice od Divače proti Trstu, saj naj bi načrtovano železnico skozi Lokev uspel preusmeriti skozi Sežano do Opčin. Tu naj bi potniki izstopili in se s kočijami peljali v Trst, tovor pa bi prevzeli furmani. Železnica je velilko višinsko razliko med Opčinami in Trstom premostila z daljšo potjo skozi Nabrežino. Čeprav je cesar položil temeljni kamen za tržaško postajo že 14. maja 1850, je vlak pripeljal v Trst 27. julija 1857. Trasa Južne železnice je Sežano razdelila na dva dela. Vas je ostala na eni strani, Britof in Gradišče pa na drugi. /…/
Sežansko železniško postajo so tedaj modro načrtovali na koncu naselja, saj je kazalo, da se bo kraj širil v to smer. Postaja je postala veliko pomembnejša med prvo svetovno vojno.” (Skrinjar, 2006, str. 119-120)
Kraška varianta je pomenila spopad s kamenjem, strmimi grebeni in globokimi dolinami ter z velikim pomanjkanjem vode, kar so rešili s speljavo vode iz izvirov blizu Ležeč.
Menda je podjetnik Polley iz Sežane, ki je prevzel gradbena dela od Pivke do Trsta, precej zaslužil, ker naj bi goljufal s smodnikom. Prav Polley naj bi vplival tudi na izdelavo projekta za traso železnice od Divače proti Trstu, saj naj bi načrtovano železnico skozi Lokev uspel preusmeriti skozi Sežano do Opčin. Tu naj bi potniki izstopili in se s kočijami peljali v Trst, tovor pa bi prevzeli furmani. Železnica je velilko višinsko razliko med Opčinami in Trstom premostila z daljšo potjo skozi Nabrežino. Čeprav je cesar položil temeljni kamen za tržaško postajo že 14. maja 1850, je vlak pripeljal v Trst 27. julija 1857. Trasa Južne železnice je Sežano razdelila na dva dela. Vas je ostala na eni strani, Britof in Gradišče pa na drugi. /…/
Sežansko železniško postajo so tedaj modro načrtovali na koncu naselja, saj je kazalo, da se bo kraj širil v to smer. Postaja je postala veliko pomembnejša med prvo svetovno vojno.” (Skrinjar, 2006, str. 119-120)
