V Ljubljani je od 6. marca 1915 poslovalo vojaško sodišče na temelju razglasitve naglega sodstva za Kranjsko. To je bilo sodišče etapnega poveljstva V. armade, ki je imelo pristojnost soditi tudi civilnim osebam za dejanja, ki so ogrožala vojskujočo se Avstrijo. Sodišče je izrekalo smrtne obsodbe, te pa so izvrševali na vojaškem strelišču pod Golovcem.
Natančno število obsojencev ni znano: med verjetnimi navedbami so številke 14 (dr. Ivan Robida, navzoč pri usmrtitvah), 23 (Ivan Lah) in 28 (tržaška »Edinost«). Bolj znane so usmrtitve v Ljubljani, in sicer zaradi politično obarvanih dejanj ali verbalnih deliktov, prosrbskih stališč ali pa vohunjenja: v letih 1915 in 1916 so ustrelili gostilničarja z Dovjega Janeza Brenceta (žaljenje cesarja), kovača Janeza Kromarja iz Radohe (»Srbija ima prav!«), delavca Jožefa Igliča iz Kamnika (žaljenje cesarja in tistih, ki ga poslušajo) ter trgovca Franca Petriča (vohunjenje v prid Italiji?). Ustrelili so tudi nekaj Ciganov, postopače in druge sumljive osebe.
Zdravnik Ivan Robida, kot mrliški oglednik navzoč pri usmrtitvah, je v »Spominih na Suhi bajar 1915/16« napisal nekaj značilnosti teh usmrtitev: skoraj v vseh primerih se je za smrtno obsodbo vedelo že dan pred navidezno sodno razpravo, le v dveh ali treh primerih se je zgodilo, da je bil človek pomiloščen. Izpred šentpetrske vojašnice je nekaj ur po obsodbi krenil na Suhi bajer cel zbor ljudi.
»Radi boljšega razumevanja situacije na morišču, naj opišem še ondotno porazdelitev osobja: delinkventa, sodnih funkcionarjev, strelcev in detašmana. Slednji je prikorakal, kakor je pač pripuščala ozka pot in teren, na čelu mu eksekucijski častnik, v sredi obsojenec z duhovnikom. Na približno štirikotnem platišču, ki je bilo na tri strani odprto, na četrto ga je pa zapiral prestrežnik, se je kare pred nasipom odprl, predenj pa sta stopila obsojenec in kurat. Zadaj, na desno in levo so prostor flankirali vojaki, štirje strelci s puškami, nabitimi že doma, so stali nekoliko ob strani pred obsojencem. Kakih 10 korakov pred njim se je postavil avditor, častniki, njim ob strani, med njimi in delinkventom zdravnik. (Vsi ti so sprevod pričakali, kot sem že povedal, na eksekucijskem prostoru, kjer so zdeli tudi že eksekucijski pomočnik in dva vojaka-grobokopa.) Zapisnikar je potem, ko je bila formacija v redu, podal sodbo avditorju, ki jo je še enkrat prečital in obsojenca vprašal: »Ali ste razumeli?«, nakar ga je izročil četnemu častniku, da ga ustrele. Med tem je omenjeni pomočnik delinkventu zvezal z virtuozno naglico roki na hrbtu, mu zavezal s črno rutico oči in mu velel, naj poklekne. Na častnikov migljaj so odbrani strelci napravili potrebnih par korakov proti delinkventu tako, da so mu puškine cevi približali na komaj meter razdalje. Dva sta merila po dogovoru na čelo, dva na srce. Ko je dvignil častnik sabljo, so namerili, nakar je zamahnil častnik z orožjem navzdol in velel: »Feuer!« – – K ustreljencu je sedaj pristopil zdravnik, ki ga je imel pregledati, ugotoviti smrt, ali pa sporočiti, da smrt še ni nastopila, če je bil obsojenec mrtev, je javil to avditorju, nakar je javil oficir izvršbo sodbe, in komandiral svoji četi »k molitvi« (Robida, 1935).
Doktor Ivan Robida v spominih še zapiše:»Kajti odkar je počil dr. Adler velikega državnika grofa Stiirgka, je bilo konec krvavih sodb vsaj v etapnem zaledju, odnosno v Ljubljani. Kako je prišlo do te posledice, še danes ne vem; dejstvo pa je, da je s Stiirgkhovo smrtjo divjanje prekega soda prestalo.«