Lipica – zgodba o lipicancih na Krasu
Zgodba o lipicancih se začne na Krasu, v Lipici, ki je z več kot štiristoletno tradicijo najstarejša kobilarna z neprekinjeno vzrejo konj na svetu. Je tudi izvorna kobilarna ene najstarejših kulturnih pasem konj.
„Poimenovanje Lipica in lipicanec sta povezani z zgodbo o lipi, drevesu, ki ga na Krasu pogosto srečamo. Zgodovina pravi, da je bil v sredini 14. stoletja na območju sedanje kobilarne, v bližini vasi Lokev, priljubljen vinotoč, imenovan ‘Pri lipici’. Ta mala lipa naj bi dala ime tudi takratni naselbini oziroma posesti tržaških škofov, ki so si tu postavili letno rezidenco in prostore za rejo konj.
Kobilarna Lipica, kot jo poznamo danes, je bila ustanovljena leta 1580, ko je habsburški nadvojvoda Karel II, sin cesarja Ferdinanda I. Habsburšekaga, odkupil lipiško posest od škofa Nicola’ de Coreta. Tako sta dvorec in posestvo postala temelj bodoče cesarsko-kraljeve kobilarne.
Burni časi, ki so jih v Evropi zaznamovali predvsem turški vpadi, so Habsburžane prisilili k iskanju primerne lokacije za postavitev kobilarne, ki bi zagotavljala večje število dobrih bojnih konjev – enega bistvenih vojaških adutov tistega časa. Potreboval jih je za obrambo svojih dežel in za civilne namene. Kraški konji so bili znani kot vzdržljivi in primerni za vleko kočij ter ježo na dolge razdalje.
Zanimanje nadvojvode Karla II. je spodbudilo tudi dejstvo, da so bili pogoji na Krasu precej podobni tistim v španskih kobilarnah, vključno z dolgoletno konjerejsko tradicijo. Po več ogledih in dogovorih je padla odločite: pogodba o prevzemu Lipice je bila podpisana 19. maja 1580.
Že naslednje leto so v Španiji kupili šest izbranih plemenskih žrebcev in štiriindvajset kobil. Do leta 1585 so zgradili najnujnejše stavbe in s tem omogočili nadaljnji razvoj kobilarne.
Naslednika habsburškega nadvojvode Karla II., cesar Ferdinand II. (1619–1637) in Leopold I. (1658–1705), sta vzrejo konj v Lipici še pospešila in dogradila nove stavbe. Kobilarna je cvetela, število konj je raslo.” (Lipikum, str. 30–32)
„Poimenovanje Lipica in lipicanec sta povezani z zgodbo o lipi, drevesu, ki ga na Krasu pogosto srečamo. Zgodovina pravi, da je bil v sredini 14. stoletja na območju sedanje kobilarne, v bližini vasi Lokev, priljubljen vinotoč, imenovan ‘Pri lipici’. Ta mala lipa naj bi dala ime tudi takratni naselbini oziroma posesti tržaških škofov, ki so si tu postavili letno rezidenco in prostore za rejo konj.
Kobilarna Lipica, kot jo poznamo danes, je bila ustanovljena leta 1580, ko je habsburški nadvojvoda Karel II, sin cesarja Ferdinanda I. Habsburšekaga, odkupil lipiško posest od škofa Nicola’ de Coreta. Tako sta dvorec in posestvo postala temelj bodoče cesarsko-kraljeve kobilarne.
Burni časi, ki so jih v Evropi zaznamovali predvsem turški vpadi, so Habsburžane prisilili k iskanju primerne lokacije za postavitev kobilarne, ki bi zagotavljala večje število dobrih bojnih konjev – enega bistvenih vojaških adutov tistega časa. Potreboval jih je za obrambo svojih dežel in za civilne namene. Kraški konji so bili znani kot vzdržljivi in primerni za vleko kočij ter ježo na dolge razdalje.
Zanimanje nadvojvode Karla II. je spodbudilo tudi dejstvo, da so bili pogoji na Krasu precej podobni tistim v španskih kobilarnah, vključno z dolgoletno konjerejsko tradicijo. Po več ogledih in dogovorih je padla odločite: pogodba o prevzemu Lipice je bila podpisana 19. maja 1580.
Že naslednje leto so v Španiji kupili šest izbranih plemenskih žrebcev in štiriindvajset kobil. Do leta 1585 so zgradili najnujnejše stavbe in s tem omogočili nadaljnji razvoj kobilarne.
Naslednika habsburškega nadvojvode Karla II., cesar Ferdinand II. (1619–1637) in Leopold I. (1658–1705), sta vzrejo konj v Lipici še pospešila in dogradila nove stavbe. Kobilarna je cvetela, število konj je raslo.” (Lipikum, str. 30–32)
