Ribičevo najpomembnejše prevozno sredstvo je bil že od nekdaj čoln. Izolski ribiči so konec prejšnjega in na začetku tega stoletja pluli na bragocih, batelih, imenovanih tudi topo in batelinih.
Bragoc je imel dva trdna jambora in 5-6 članov posadke. Batelo ali topo je bil podoben piranski batani. Imel je glavni jambor in le redko tudi sprednji jambor. Na njem je lahko hkrati lovilo 3-6 ribičev. Batelina pa je bil čoln na vesla za enega samega ribiča. Leta 1935 so izolski ribiči pluli na bragocih, bragocetih, batelih, barkinih in kaičih. Slednji je bil lahek čoln na vesla. Motorne čolne so začeli uvajati na začetku 20. stoletja, po letu 1908. Tedaj so jih imeli le redki zasebniki.
V 2. polovici 19. stoletja so ribiči poznali celo vrsto ribiških mrež in drugih pripomočkov. Po poročilu Luigija Morteanija v knjigi »Isola ed i suoi statuti« so ribiči uporabljali 5 vrst ribiških mrež: stoječe mreže (nonoide, sardelare, sardonare…), mreže trimagliatte (pasarele, bobine…), mreže da chiusa (tunolovke), povlečne mreže (mušolere, tartone…) in mreže da gettata o da saccoleva, vrečaste mreže.
Med ribiški pribor so sodili še parangal, tange, trnki, vrše in drugo. Do začetka 20. stoletja se uporaba mrež ni bistveno spremenila. Izolski ribiči so tedaj za lov uporabljali mreže, parangale, lene (trnke), pennole in puschie (puše). Od mrež so imeli: sardelare, manoide, sardonere, squaenere, gombine, cerberai, pasellere, saltarelle, tratte, tartane, grippe, mušolere in voleghe. Najštevilnejše so bile le passellere.
Uporaba ladijskega motorja je vplivala tudi na način lova. Ribiči so začeli loviti z močnimi lučmi. Leta 1926 je ribiška družina Troian v Izoli prva uvedla nov način lova, ki so ga pred tem poznali v Dalmaciji. Imenovali so ga saccaleva.
Po 2. svetovni vojni so začeli ribiči uporabljati koče s širilcem, manj pa so uporabljali stoječe mreže, čeprav so še danes najpogosteje v rabi. Po letu 1950 se je spremenil tudi način dela ribičev. Zlasti se je spremenil lov s plavaricami. Lažji način dela je omogočila uporaba verige namesto navadne vrvi, največjo spremembo pa je prinesel izum Puretič bloka za dviganje mrež, ki so ga začeli uporabljati po 2. svetovni vojni.
V 70. in 80. letih 20. stoletja se je začel tudi pri nas uveljavljati lov školjk in drugih mehkužcev z ramponi. Pred tem so pri nas z ramponi lovili ribiči iz sosednje Italije. Rampon je grabljam podobna naprava, ki rije po morskem dnu in v mrežo nabira velik del tega, kar leži na dnu. Rampone ima še danes le nekaj ribičev iz Izole, saj je v Koprskem zalivu lov z njimi prepovedan.
Do 2. svetovne vojne so ribiči za izdelovanje ribiških mrež uporabljali izključno naravne materiale. Po letu 1940 pa je začelo naravna vlakna izpodrivati umetno predivo. Naravno pluto so zamenjali umetna pluta ter stekleni in gumijasti plovci. (Tome, 1993)
V 2. polovici 19. stoletja so ribiči poznali celo vrsto ribiških mrež in drugih pripomočkov. Po poročilu Luigija Morteanija v knjigi »Isola ed i suoi statuti« so ribiči uporabljali 5 vrst ribiških mrež: stoječe mreže (nonoide, sardelare, sardonare…), mreže trimagliatte (pasarele, bobine…), mreže da chiusa (tunolovke), povlečne mreže (mušolere, tartone…) in mreže da gettata o da saccoleva, vrečaste mreže.
Med ribiški pribor so sodili še parangal, tange, trnki, vrše in drugo. Do začetka 20. stoletja se uporaba mrež ni bistveno spremenila. Izolski ribiči so tedaj za lov uporabljali mreže, parangale, lene (trnke), pennole in puschie (puše). Od mrež so imeli: sardelare, manoide, sardonere, squaenere, gombine, cerberai, pasellere, saltarelle, tratte, tartane, grippe, mušolere in voleghe. Najštevilnejše so bile le passellere.
Uporaba ladijskega motorja je vplivala tudi na način lova. Ribiči so začeli loviti z močnimi lučmi. Leta 1926 je ribiška družina Troian v Izoli prva uvedla nov način lova, ki so ga pred tem poznali v Dalmaciji. Imenovali so ga saccaleva.
Po 2. svetovni vojni so začeli ribiči uporabljati koče s širilcem, manj pa so uporabljali stoječe mreže, čeprav so še danes najpogosteje v rabi. Po letu 1950 se je spremenil tudi način dela ribičev. Zlasti se je spremenil lov s plavaricami. Lažji način dela je omogočila uporaba verige namesto navadne vrvi, največjo spremembo pa je prinesel izum Puretič bloka za dviganje mrež, ki so ga začeli uporabljati po 2. svetovni vojni.
V 70. in 80. letih 20. stoletja se je začel tudi pri nas uveljavljati lov školjk in drugih mehkužcev z ramponi. Pred tem so pri nas z ramponi lovili ribiči iz sosednje Italije. Rampon je grabljam podobna naprava, ki rije po morskem dnu in v mrežo nabira velik del tega, kar leži na dnu. Rampone ima še danes le nekaj ribičev iz Izole, saj je v Koprskem zalivu lov z njimi prepovedan.
Do 2. svetovne vojne so ribiči za izdelovanje ribiških mrež uporabljali izključno naravne materiale. Po letu 1940 pa je začelo naravna vlakna izpodrivati umetno predivo. Naravno pluto so zamenjali umetna pluta ter stekleni in gumijasti plovci. (Tome, 1993)
Vir:
1. TOME Marinac, B. (1993). Občina Izola, V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete