Čebelarstvo je bilo na podeželju dodatna dejavnost skoraj pri vsaki kmetiji.
Franc Košak ml. (1875-1945) se je učil gospodarstva pri očetu. Po osnovni šoli v Šmarju je končal kmetijsko šolo v Gradcu. S sedemnajstimi leti je začel proti očetovi volji čebelariti v sosedovem čebelnjaku in leta 1894 kupil prvih osem kranjičev od nekega dobrepoljskega čebelarja, ki je pasel čebele na Cikavi. Tri leta je uspešno čebelaril in pred odhodom v šolo je prodal 52kranjičev. Po dveletni odsotnosti je leta 1898 začel znova. Kupil je 45 kranjičev. To je bil čas največje konjukture za izvoz čebel. Poleg čebelarja Roschütza-Raveneggaiz Višnje Gore so čebele izvažali tudi manjši čebelarji, kar je v mladem Košaku vzbudilo zanimanje za trgovanje s čebelami in čebeljimi izdelki. Leta 1900 je že poslal prve čebele v svet in nato vsako leto več, nekaj sto kranjičev na leto. Toda prva svetovna vojna je cvetoči trgovini napravila konec in s težavo je Košak trgovino s čebelami obnovil. Izvažal je kranjiče, predvsem matice, prideloval je roje, med in vosek. Preizkusil je vse vrste panjev in se odločil za prirejen Žnidaršičev panj s satniki, ki mu je dajal do 18 kg medu in 1,2 kg voska. Med obema vojnama je čebelaril s 150 AŽ panji ter letno pridelal do 4000 kg medu in do 20 kg voska. Čebelnjake je imel ob domači hiši ob danes Adamičevi cesti, na Koščakovem hribu in pri rezervoarju ter v Troščinah, čebele je tudi prevažal na gozdno in ajdovo pašo.
Košak se je učil čebelarstva pri kmečkih čebelarjih v svoji okolici, na kmetijski šoli in nazadnje iz lastne prakse. Naročal je 16 strokovnih glasil iz Italije, Nemčije in Švice. V svojem času je bil med najuspešnejšimi slovenskimi čebelarji, pridelovalci medu in voska.
Danes so v obnovljeni Košakovi hiši poročna dvorana, upravni prostori knjižnice, dvorana, kavarna in galerija.
