Rodil se je 10. aprila 1887 v Trebnjem na Dolenjskem, materi Mariji (po dekliško Rozmanovi) in očetu Ludviku Golii. V družini je bilo sedem otrok. Odraščali so v kultivirani in slovensko zavedni družini, ki je pripadala višjemu meščanskemu sloju.
Trije Pavlovi bratje so bili pravniki. Najstarejši Gustav, je po prvi svetovni vojni postal poverjenik za agrarno reformo, kar je ustrezalo položaju ministra, Vladimir je bil predsednik apelacijskega sodišča v Dravski banovini, najmlajši brat dr. Adolf je bil tajnik Zbornice za trgovino in industrijo, Dragotin je bil finančni uslužbenec v Beogradu, starejša sestra Gizela je bila poročena z inženirjem Šukljetom (sinom nekdanjega kranjskega deželnega glavarja), mlajša sestra Cirila pa z ljubljanskim županom dr. Peričem. Ko je bil leta 1893 Ludvik Golia službeno premeščen na novomeško okrožno sodišče, se je vsa družina preselila v Novo mesto, kjer je Pavel obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo. V tem času je že pisal pesmi. Gimnazijo so v istem času obiskovali tudi Dragotin Kette, Josip Vandot, Milan Pugelj, Vojeslav Mole, Janko Lavrin in Ante Debeljak. V njegovem domu je vladalo spodobno patriotično razpoloženje: izbira častniške kariere kaže na zaupanje v trdnost obstoječega reda in sveta. Sinovi uspešnih slovenskih uradnikov in politikov so v drugi polovici 19. stoletja radi vstopali v cesarsko in kraljevo armado.
Po končani gimnaziji se je v letih 1903-1907 šolal v kadetnici v Karlovcu, v letih 1907-1913 pa je nastopil častniško službo pri 97. pehotnem polku v Trstu. Čas po prihodu kadetov v enoto so sodobniki imenovali zlati poročniški čas, ker so imeli veliko časa za družabno življenje; pojavljali so se na promenadi, v kavarnah, čitalnicah, na koncertih, v gledališču in operi.
Na začetku leta 1914 je bil Golia premeščen iz Trsta v Ljubljano, v 17. pehotni polk. Med posedanjem na ljubljanski promenadi je Golio opisal Josip Vidmar: »Tega pesnika-oficirja smo že nekaj časa videvali v tivolskem glavnem drevoredu pogosto videli, čigar vedenje je bilo za tiste čase dovolj nenavadno. O njem smo kmalu zvedeli, da je pesnik Pavel Golia. Kombinacija pesništva in oficirskega poklica nam je bila izredno zanimiva in dražljiva, kajti o pesniku in oficirju Rudolfu Maistru smo takrat le malo vedeli, Golio pa smo si lahko ogledovali sleherni dan. Bili smo prepričani, da je za dekleta ali gospodične s svojo uniformo in z vso svojo odlično zunanjostjo zelo zanimiv in privlačen. … V mojem spominu na tisti čas živi samoten in morda raztresen, vsekakor pa nekoliko nepozorno zamišljen.«
Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je imel Pavel Golia že vrsto objavljenih pesmi in s tem tudi odločno zavest pripadnosti slovenskemu narodu. Tudi Kadetnica, ki je vzgajala nemško misleče in čuteče oficirje, mu ni omajala slovenske zavesti.
Viri:
GRDINA, Igor: Arduš, pejmo še v bar! V: O Ester – o Renée : izbrane pesmi, str. [122]-175.
KOMELJ, Bogo: Pavel Golia (1887-1959) V: Dolenjski razgledi . Sn. 3, št. 7 (20. XII. 1979), str. 106-110.
VIDMAR, Josip: Obrazi. Državna založba Slovenije in založba Borec, 1985.
Po končani gimnaziji se je v letih 1903-1907 šolal v kadetnici v Karlovcu, v letih 1907-1913 pa je nastopil častniško službo pri 97. pehotnem polku v Trstu. Čas po prihodu kadetov v enoto so sodobniki imenovali zlati poročniški čas, ker so imeli veliko časa za družabno življenje; pojavljali so se na promenadi, v kavarnah, čitalnicah, na koncertih, v gledališču in operi.
Na začetku leta 1914 je bil Golia premeščen iz Trsta v Ljubljano, v 17. pehotni polk. Med posedanjem na ljubljanski promenadi je Golio opisal Josip Vidmar: »Tega pesnika-oficirja smo že nekaj časa videvali v tivolskem glavnem drevoredu pogosto videli, čigar vedenje je bilo za tiste čase dovolj nenavadno. O njem smo kmalu zvedeli, da je pesnik Pavel Golia. Kombinacija pesništva in oficirskega poklica nam je bila izredno zanimiva in dražljiva, kajti o pesniku in oficirju Rudolfu Maistru smo takrat le malo vedeli, Golio pa smo si lahko ogledovali sleherni dan. Bili smo prepričani, da je za dekleta ali gospodične s svojo uniformo in z vso svojo odlično zunanjostjo zelo zanimiv in privlačen. … V mojem spominu na tisti čas živi samoten in morda raztresen, vsekakor pa nekoliko nepozorno zamišljen.«
Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je imel Pavel Golia že vrsto objavljenih pesmi in s tem tudi odločno zavest pripadnosti slovenskemu narodu. Tudi Kadetnica, ki je vzgajala nemško misleče in čuteče oficirje, mu ni omajala slovenske zavesti.
Viri:
GRDINA, Igor: Arduš, pejmo še v bar! V: O Ester – o Renée : izbrane pesmi, str. [122]-175.
KOMELJ, Bogo: Pavel Golia (1887-1959) V: Dolenjski razgledi . Sn. 3, št. 7 (20. XII. 1979), str. 106-110.
VIDMAR, Josip: Obrazi. Državna založba Slovenije in založba Borec, 1985.
