Gora kot navdih in spomin

Na levem bregu Savinje, v Podvinu pri Polzeli, ob vznožju Vimperka in nekoliko bolj oddaljene Gore Oljke, je potekalo tudi otroštvo Neže Maurer. Rojena je bila leta 1930, se na učiteljišču izšolala za poklic učiteljice, leta 1960 pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz slavistike. Delala je v pedagoškem poklicu, bila prva urednica šolskih oddaj na TV Ljubljana in novinarka pri reviji Rodna gruda ter časopisih Kmečki glas in Prosvetni delavec. Za mladino je napisala številne radijske in televizijske oddaje, med drugim tudi pripovedi iz svojega otroškega okolja.

Olvasás tovább

Njena intimna življenjska izpoved, ujeta v številne pesniške zbirke, govori predvsem o osnovnih človeških potrebah in izkušnjah, ki se gibljejo med bližino in samoto. S svojimi najboljšimi deli se uvršča v klasiko slovenske literature. Živi in dela v Škofji Loki.

Vsakdo pozna dramatične zgodbe s koroških hribov, ki jih je oblikoval Prežihov Voranc, ali kot zategla panonska pesem počasno tekoče pripovedi Miška Krajnca. Tako je tudi Savinjska dolina zaživela v zgodbah in romanih rojaka Janka Kača (1891-1952), čeprav je bila seveda njegova literarna muza skromnejša.

Rojen je bil v Latkovi vasi pri Preboldu kot sin majhnega kmeta, ki se je ukvarjal tudi z mizarstvom. Po gimnaziji v Celju in Ljubljani je študiral medicino v Zagrebu in na Dunaju, kasneje tudi prirodopis v Ljubljani, vendar študija ni dokončal. Posvetil se je novinarskemu delu, delal kot urednik pri Jutru, po vojni pa urejal Hmeljarja. V svet literarnega oblikovanje je Kač vstopil šele na pobude svojih literarnih prijateljev kot zrel človek. V celoti obsega njegova literarna bera pet knjig, pripovedni vrh pa predstavlja roman v treh delih Grunt (1933).

Drago Kumer (1926-1994) spada med najbolj plodovite savinjske pisatelje, saj trideset let po drugi svetovni vojni skoraj ni bilo slovenskega časopisa ali radijskega programa, s katerim ne bi sodeloval.
Rojen je bil v več kot skromnih razmerah v Šmatevžu pri Gomilskem in družina se je stalno selila za delom in kruhom. Na šolanje ni bilo niti misliti, zato je začel kot delavec v preboldski tekstilni tovarni. Leta 1946 je imel možnost končati pedagoški tečaj v Celju in tako se je začela njegova vseživljenjska učiteljska kariera, ki jo je zaključil kot vodja podružnične šole v Gotovljah pri Žalcu. Težka mladost je za vse življenje vtisnila močno socialno noto tako njegovi osebnosti kot njegovim pripovedim – predvsem črticam. Čeprav je njegovih črtic nepregledno število, je v knjižni obliki izdal le eno zaključeno zbirko – Karlekove prigode leta 1952.