Gost 18. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bil Srečko Gombač.
Srečko Gombač se je rodil 1. marca leta 1950 v vasi Koštabona, živi pa v Izoli. Po izobrazbi je ekonomist. Zaposlen je bil v gospodarstvu, zadnja leta pa se posveča delu v turizmu. Ukvarja se s proučevanjem naše kulturne, predvsem tehnične dediščine in uporabo le te v turistične namene. Sodeloval je pri projektu za turistično aktiviranje nekdanje železniške proge Parenzana, ki je povezovala Trst in Poreč. V okviru tega projekta je vodil postavitev muzeja Parenzana ter rekreacijske Poti zdravja in prijateljstva, ki je speljana po tej progi. Sodeloval je tudi pri projektih Izola – ulični muzej, postavitvi izolske stalne zbirke modelov ladij ter pri obalnih medobčinskih projektih z naslovom Po poteh dediščine. S slovensko kulturno dediščino se ukvarja tudi izven delovnih zadolžitev, še posebej rad raziskuje področje tehnične kulture.
Njegov hobi je letalstvo. Je prav tako modelar kot zbiratelj. Ko je zbiral gradivo za muzej slovenskega letalstva, je nastala zamisel o knjigi, ki bi bila posvečena bratoma Edvardu in Josipu Rusjanu, pionirjema slovenskega motornega letalstva.
Knjiga o začetkih slovenskega motornega letalstva je izšla leta 2004 v Izoli, v založbi podjetja Puhek iz Ljubljane. Je najpopolnejši pregled zgodnje zgodovine slovenskega letalstva in osvetljuje razmere, v katerih sta ustvarjala in letela pionirja tehničnega napredka – brata Rusjan iz Gorice. Brata sta bila doma iz družine sodarjev. V začetku 20. stoletja sta s svojim delom, pogumom, iznajdljivostjo in velikim navdušenjem v rekordnem času zgradila našo začetno letalsko eskadriljo in s tem Slovence postavila ob bok velikim znanilcem tehničnega napredka 20. stoletja. Knjiga Brata Edvard in Josip Rusjan je bogato slikovno opremljena. Delo obeh bratov je sicer v knjigah o zgodovini svetovnega letalstva ali letalskih enciklopedijah, z izjemo nekaj domačih, zelo redko omenjeno. Srečko Gombač je v svoji knjigi osvetlil življenje in delo bratov Rusjan, s prevodom knjige v italijanski jezik pa ponudili možnost, da se njun pomen vtisne ne le v našo nacionalno zavest, ampak tudi širše.
Skupaj s soavtorjem Tomijem Brezovcem je napisal tudi knjigo Letala s sidrom – hidroavioni v Portorožu in okolici. V njej avtorja obravnavata skoraj že povsem pozabljeno področje naše tehniške dediščine. Po 1. svetovni vojni se je v Portorožu začela letalska dejavnost, namenjena turističnim panoramskim poletom. Goste hotelov so na krajše oglede prevažali z nekaj odsluženimi vojaškimi hidroavioni. Bratje Cosulich, lastniki hotela Palace in majhnega letalskega oporišča v portoroškem zalivu Bernardin, so ustanovili podjetje SISA, ki naj bi se ukvarjalo z letalskimi storitvami. Začeli so s šolo za pilote, kmalu pa so v sklopu ladjedelnice v italijanskem Monfalconu, katere lastniki so bili, vzpostavili tudi novo dejavnost – proizvodnjo letal CANT. Izdelali so jih čez 1600 in prav letala te tovarne so bila jedro portoroške »eskadrilje«. Hidroavioni so v letih pred 2. svetovno vojno v primerjavi s klasičnimi letali vedno bolj izgubljali na pomenu. Tako je, potem ko so izšolali stotine pilotov in opravili tisoče ur letenja, počasi zamrla tudi dejavnost hidroplanskega oporišča v Portorožu. Od njega se je do danes ohranilo le nekaj jeklenih tirnic za prevoz letal z morja v hangarje na kopnem. Tudi ta knjiga je plod večletnega raziskovalnega dela, pri pisanju sta avtorja uporabila številne tuje in domače vire, opremljena pa je tudi z zanimivim fotografskim gradivom. Gre za knjigo, ki je izšla v nakladi preko petnajst tisoč izvodov, v kateri je prvič pri nas: 1. podan opis začetkov letalstva v Franciji, Italiji in Avstroogrski, 2. podrobno podan opis tehnologije gradnje teh zgodnjih letal, 3. podan opis začetkov letalstva v obalnih mestih, 4. objavljen podroben pregled mornariškega letalstva v Jugoslaviji in za katero je bilo uporabljenih preko 150 virov. V izolski knjižnici pa hranimo tudi dve publikaciji Srečka Gombača, ki še nista izšli v knjižni obliki. To sta Vlak Parenzana skozi naše kraje, z bogatim fotografskim materialom ter krajšimi besedili, in Haliaetum – Rimljani v Izoli, prav tako fotomonografija s kratkimi besedili. Srečko Gombač ima tudi svoje letalo in z njim včasih poleti.
Njegov hobi je letalstvo. Je prav tako modelar kot zbiratelj. Ko je zbiral gradivo za muzej slovenskega letalstva, je nastala zamisel o knjigi, ki bi bila posvečena bratoma Edvardu in Josipu Rusjanu, pionirjema slovenskega motornega letalstva.
Knjiga o začetkih slovenskega motornega letalstva je izšla leta 2004 v Izoli, v založbi podjetja Puhek iz Ljubljane. Je najpopolnejši pregled zgodnje zgodovine slovenskega letalstva in osvetljuje razmere, v katerih sta ustvarjala in letela pionirja tehničnega napredka – brata Rusjan iz Gorice. Brata sta bila doma iz družine sodarjev. V začetku 20. stoletja sta s svojim delom, pogumom, iznajdljivostjo in velikim navdušenjem v rekordnem času zgradila našo začetno letalsko eskadriljo in s tem Slovence postavila ob bok velikim znanilcem tehničnega napredka 20. stoletja. Knjiga Brata Edvard in Josip Rusjan je bogato slikovno opremljena. Delo obeh bratov je sicer v knjigah o zgodovini svetovnega letalstva ali letalskih enciklopedijah, z izjemo nekaj domačih, zelo redko omenjeno. Srečko Gombač je v svoji knjigi osvetlil življenje in delo bratov Rusjan, s prevodom knjige v italijanski jezik pa ponudili možnost, da se njun pomen vtisne ne le v našo nacionalno zavest, ampak tudi širše.
Skupaj s soavtorjem Tomijem Brezovcem je napisal tudi knjigo Letala s sidrom – hidroavioni v Portorožu in okolici. V njej avtorja obravnavata skoraj že povsem pozabljeno področje naše tehniške dediščine. Po 1. svetovni vojni se je v Portorožu začela letalska dejavnost, namenjena turističnim panoramskim poletom. Goste hotelov so na krajše oglede prevažali z nekaj odsluženimi vojaškimi hidroavioni. Bratje Cosulich, lastniki hotela Palace in majhnega letalskega oporišča v portoroškem zalivu Bernardin, so ustanovili podjetje SISA, ki naj bi se ukvarjalo z letalskimi storitvami. Začeli so s šolo za pilote, kmalu pa so v sklopu ladjedelnice v italijanskem Monfalconu, katere lastniki so bili, vzpostavili tudi novo dejavnost – proizvodnjo letal CANT. Izdelali so jih čez 1600 in prav letala te tovarne so bila jedro portoroške »eskadrilje«. Hidroavioni so v letih pred 2. svetovno vojno v primerjavi s klasičnimi letali vedno bolj izgubljali na pomenu. Tako je, potem ko so izšolali stotine pilotov in opravili tisoče ur letenja, počasi zamrla tudi dejavnost hidroplanskega oporišča v Portorožu. Od njega se je do danes ohranilo le nekaj jeklenih tirnic za prevoz letal z morja v hangarje na kopnem. Tudi ta knjiga je plod večletnega raziskovalnega dela, pri pisanju sta avtorja uporabila številne tuje in domače vire, opremljena pa je tudi z zanimivim fotografskim gradivom. Gre za knjigo, ki je izšla v nakladi preko petnajst tisoč izvodov, v kateri je prvič pri nas: 1. podan opis začetkov letalstva v Franciji, Italiji in Avstroogrski, 2. podrobno podan opis tehnologije gradnje teh zgodnjih letal, 3. podan opis začetkov letalstva v obalnih mestih, 4. objavljen podroben pregled mornariškega letalstva v Jugoslaviji in za katero je bilo uporabljenih preko 150 virov. V izolski knjižnici pa hranimo tudi dve publikaciji Srečka Gombača, ki še nista izšli v knjižni obliki. To sta Vlak Parenzana skozi naše kraje, z bogatim fotografskim materialom ter krajšimi besedili, in Haliaetum – Rimljani v Izoli, prav tako fotomonografija s kratkimi besedili. Srečko Gombač ima tudi svoje letalo in z njim včasih poleti.
Pripravila Špela Pahor
