Književnik in učitelj Tone Seliškar (1.4.1900 – 10.8.1969) je v avtobiografskem romanu Deček z velike ceste zapisal, da se je rodil na Tržaški cesti 17 v Ljubljani, nasproti Tobačne tovarne.
„Stanovali smo v Ljubljani, v enonadstropni hiši na Tržaški cesti 17 nasproti tobačne tovarne. Tržaška cesta – velika cesta, po kateri se seveda še danes pride v Trst, je bila takrat, ko sem se rodil, 1. aprila 1900, vse drugačna, kot je danes. Čeprav sem se rodil na dan prvega aprila, ki je dan vseh lažnivih kljukcev, je vse res, kar tule piše.”
(Tone Seliškar: Deček z velike ceste. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1966, str. 7.)
Seliškarjeva življenjska pot
Tone Seliškar je bil kot najmlajši od sedmih otrok rojen 1. aprila 1900 v hiši na Tržaški cesti 17 v Ljubljani, očetu Antonu, ki je opravljal delo strojevodje, ter materi Mariji, rojeni Selan, ki je bila delavka v Tobačni tovarni, pozneje pa je sama vodila trgovino v Rožni dolini, kjer je Seliškarjeva družina nekaj časa tudi stanovala. Mati je želela v trgovski posel poleg drugih otrok vpeljati tudi mladega Toneta, ki pa se je kot mladostnik zatekel v svet književnosti in sprva ustvarjal poezijo, nato pa prozo. Po končani osnovni šoli je odšel na učiteljišče in potem začel poučevati. Kot učitelj je deloval na šolah v Ljubljani (meščanska šola Prule), Trbovljah, Dramljah, Št. Lovrencu, Reki pri Laškem in Cerkljah na Dolenjskem.
Med 2. svetovno vojno je bil član OF in se bojeval kot partizan. Nato je urejal več časopisov in glasil, omenimo Slovenski poročevalec, mesečnik Naša pest, tednik Glas osemnajste, časopisa Delavsko enotnost in Učiteljski tovariš ter bil urednik v založbi Borec. Deloval je v mnogih družbenih organizacijah: kot predsednik komisije za mladinsko literaturo pri Svetu za mladinsko skrbstvo v Beogradu, član založniškega sveta Združenja mladih Jugoslavije, član predsedstva mednarodnega kuratorija za mladinsko književnost v Zurichu. Od 1964 je bil pedagoški svetnik.
Njegovo bivanje pri slovenskih izseljencih v Clevelandu v ZDA je imelo odločilen vpliv pri ustanovitvi Slovenske izseljenske matice leta 1951.
Književno ustvarjanje
Seliškar je že kot mlad pesnik in pisatelj veliko svojih umetnin objavil v literarnih revijah Ljubljanski zvon (cikel pesmi „Eros”), Novi svet (cikel pesmi „Obličja domovine”), Dom in svet in Zvonček (dramska igra Morje plaka) in drugih. Seliškar je bil družbenokritično naravnan avtor, njegov književni opus prinaša kritično opisovanje socialnih tegob proletarcev, usod preprostih ljudi. Med takimi deli navedimo pesniške zbirke Trbovlje (1923, socialni ekspresionizem), Pesmi pričakovanja (1937, nova stvarnost), Sovražnik, V naročju domovine (1947) ter romana Nasedli brod (v treh delih, izšel 1932 in 1960), Noč in svitanje (1964). Roman Tržaška cesta iz leta 1947 opisuje pestro in trdo odraščanje fanta Tineta Karlišnika iz ljubljanskega predmestja, ki je želel postati železničar in se je šel učit v Ljubljano. Dogajalni čas je postavljen na prelom stoletij.
„Težka, siva, mokra megla je ležala nad barjem, ko je gnal Karlišnikov Tine kravo na pašo. Hladno je bilo, toda zrak je dišal po soncu in šoti; čez uro ali dve bo sonce predrlo meglo, razkadila se bo, potem bo pa prijetno in veselo. Pred dnevi je deževalo, zemlja je bila razmočena in kravi se je udiralo; Tine pa je odzdigoval bose noge, ker ga je zeblo v mokre prste. Na tej strani Tržaške ceste se je kmalu za hišo dvigal železniški nasip in le semkaj, na drugo stran nasipa, je najrajši gnal na pašo, ker tu ni hiš pa tudi drugih pastirjev ne; ti so rajši pasli niže doli ob Malem grabnu, tam so lovili ribe in jih pekli na ognju. Zaradi mnogih barjanskih jarkov je bil nasip tu in tam predrt in podobokan; skoz te predore so bile speljane barjanske steze in kolovozi, da so skozenj vozili šoto, krompir, zelje ter seno, steljo in jelševe hlode. Od Dolgega mostu sem proti Brezovici je ob Tržaški cesti le malo hiš. Le-tod je cesta ravna in prav zdaj na jesen je bilo na obeh straneh v dveh lepih vrstah in točnih presledkih sto in sto kupov gramoza za posipanje; vsak kup je bil lepo zložen v podolgovat ošiljek.”
(T. Seliškar: Tržaška cesta : roman. Slovenski knjižni zavod, Ljubljana, 1947, str. 5, odlomek).
Seliškar je svoja zgodnja leta opisal v povesti Deček z velike ceste (1966), pisateljica Evelina Umek pa je po njegovih delih in drugih virih v mladinski reviji Pionirski list (1975/76) objavila utrinke iz pisateljevega življenja pod naslovom Fant s Tržaške ceste.
Z mladinsko prozo se je Seliškar uvrstil med najuspešnejše slovenske mladinske pisatelje. Pod njegovimi rokami so nastali: Bratovščina sinjega galeba (prvič 1936), Rudi (1929), Mule (1948), Liščki (1950), Deklica z junaškim srcem (1959) in druge nepozabne pripovedi.
Tone Seliškar je leta 1947 prejel Prešernovo nagrado, pozneje pa še dvakrat Levstikovo nagrado (1949, 1955).
Literatura:
O Tonetu Seliškarju:
– Albreht, F.: Zapiski – Petdesetletnica Toneta Seliškarja. V: Novi svet, let. 5, št. 5, 1950, str. 441 – 443.
– Jarc, M., intervju s Tonetom Seliškarjem v: Razori : list za odraslo mladino, let. 5, 1936/1937.
– Koblar, F.: Seliškar, Tone. V: Slovenski biografski leksikon (spletna oblika).
– Seliškar, T.: Zakaj sem postal socialni pesnik. V: Jezik in slovstvo, let. 4, št. 8, 1959, str. 228 – 229.
(Tone Seliškar: Deček z velike ceste. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1966, str. 7.)
Seliškarjeva življenjska pot
Tone Seliškar je bil kot najmlajši od sedmih otrok rojen 1. aprila 1900 v hiši na Tržaški cesti 17 v Ljubljani, očetu Antonu, ki je opravljal delo strojevodje, ter materi Mariji, rojeni Selan, ki je bila delavka v Tobačni tovarni, pozneje pa je sama vodila trgovino v Rožni dolini, kjer je Seliškarjeva družina nekaj časa tudi stanovala. Mati je želela v trgovski posel poleg drugih otrok vpeljati tudi mladega Toneta, ki pa se je kot mladostnik zatekel v svet književnosti in sprva ustvarjal poezijo, nato pa prozo. Po končani osnovni šoli je odšel na učiteljišče in potem začel poučevati. Kot učitelj je deloval na šolah v Ljubljani (meščanska šola Prule), Trbovljah, Dramljah, Št. Lovrencu, Reki pri Laškem in Cerkljah na Dolenjskem.
Med 2. svetovno vojno je bil član OF in se bojeval kot partizan. Nato je urejal več časopisov in glasil, omenimo Slovenski poročevalec, mesečnik Naša pest, tednik Glas osemnajste, časopisa Delavsko enotnost in Učiteljski tovariš ter bil urednik v založbi Borec. Deloval je v mnogih družbenih organizacijah: kot predsednik komisije za mladinsko literaturo pri Svetu za mladinsko skrbstvo v Beogradu, član založniškega sveta Združenja mladih Jugoslavije, član predsedstva mednarodnega kuratorija za mladinsko književnost v Zurichu. Od 1964 je bil pedagoški svetnik.
Njegovo bivanje pri slovenskih izseljencih v Clevelandu v ZDA je imelo odločilen vpliv pri ustanovitvi Slovenske izseljenske matice leta 1951.
Književno ustvarjanje
Seliškar je že kot mlad pesnik in pisatelj veliko svojih umetnin objavil v literarnih revijah Ljubljanski zvon (cikel pesmi „Eros”), Novi svet (cikel pesmi „Obličja domovine”), Dom in svet in Zvonček (dramska igra Morje plaka) in drugih. Seliškar je bil družbenokritično naravnan avtor, njegov književni opus prinaša kritično opisovanje socialnih tegob proletarcev, usod preprostih ljudi. Med takimi deli navedimo pesniške zbirke Trbovlje (1923, socialni ekspresionizem), Pesmi pričakovanja (1937, nova stvarnost), Sovražnik, V naročju domovine (1947) ter romana Nasedli brod (v treh delih, izšel 1932 in 1960), Noč in svitanje (1964). Roman Tržaška cesta iz leta 1947 opisuje pestro in trdo odraščanje fanta Tineta Karlišnika iz ljubljanskega predmestja, ki je želel postati železničar in se je šel učit v Ljubljano. Dogajalni čas je postavljen na prelom stoletij.
„Težka, siva, mokra megla je ležala nad barjem, ko je gnal Karlišnikov Tine kravo na pašo. Hladno je bilo, toda zrak je dišal po soncu in šoti; čez uro ali dve bo sonce predrlo meglo, razkadila se bo, potem bo pa prijetno in veselo. Pred dnevi je deževalo, zemlja je bila razmočena in kravi se je udiralo; Tine pa je odzdigoval bose noge, ker ga je zeblo v mokre prste. Na tej strani Tržaške ceste se je kmalu za hišo dvigal železniški nasip in le semkaj, na drugo stran nasipa, je najrajši gnal na pašo, ker tu ni hiš pa tudi drugih pastirjev ne; ti so rajši pasli niže doli ob Malem grabnu, tam so lovili ribe in jih pekli na ognju. Zaradi mnogih barjanskih jarkov je bil nasip tu in tam predrt in podobokan; skoz te predore so bile speljane barjanske steze in kolovozi, da so skozenj vozili šoto, krompir, zelje ter seno, steljo in jelševe hlode. Od Dolgega mostu sem proti Brezovici je ob Tržaški cesti le malo hiš. Le-tod je cesta ravna in prav zdaj na jesen je bilo na obeh straneh v dveh lepih vrstah in točnih presledkih sto in sto kupov gramoza za posipanje; vsak kup je bil lepo zložen v podolgovat ošiljek.”
(T. Seliškar: Tržaška cesta : roman. Slovenski knjižni zavod, Ljubljana, 1947, str. 5, odlomek).
Seliškar je svoja zgodnja leta opisal v povesti Deček z velike ceste (1966), pisateljica Evelina Umek pa je po njegovih delih in drugih virih v mladinski reviji Pionirski list (1975/76) objavila utrinke iz pisateljevega življenja pod naslovom Fant s Tržaške ceste.
Z mladinsko prozo se je Seliškar uvrstil med najuspešnejše slovenske mladinske pisatelje. Pod njegovimi rokami so nastali: Bratovščina sinjega galeba (prvič 1936), Rudi (1929), Mule (1948), Liščki (1950), Deklica z junaškim srcem (1959) in druge nepozabne pripovedi.
Tone Seliškar je leta 1947 prejel Prešernovo nagrado, pozneje pa še dvakrat Levstikovo nagrado (1949, 1955).
Literatura:
O Tonetu Seliškarju:
– Albreht, F.: Zapiski – Petdesetletnica Toneta Seliškarja. V: Novi svet, let. 5, št. 5, 1950, str. 441 – 443.
– Jarc, M., intervju s Tonetom Seliškarjem v: Razori : list za odraslo mladino, let. 5, 1936/1937.
– Koblar, F.: Seliškar, Tone. V: Slovenski biografski leksikon (spletna oblika).
– Seliškar, T.: Zakaj sem postal socialni pesnik. V: Jezik in slovstvo, let. 4, št. 8, 1959, str. 228 – 229.
