Šivilja Jelka Jukič, rojena 1966 v Ljubljani, se je pred leti včlanila v Društvo rokodelcev Moravške doline. Za izdelavo krila, kočemajke in predpasnika oziroma celotne preobleke, kakršno ob slovesnostih nosijo moravške rokodelke, porabi približno 40–45 ur.
Po premisleku in poizvedovanju, kako naj bi se oblačile naše prababice in pradedje, se je odločila, da bo poskušala sestaviti in sešiti obleko, kakršno so v Moravški dolini nosili na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Pod krilom se je v tistem času nosilo spodnje krilo – ‘untarica’. Jelka jo je izdelala iz belega bombažnega blaga in spodaj dodala bombažno čipko. Ženske, ki so bile premožne in jim je bilo tako ljubo, so bile oblečene v več ‘untaric’. Kočemajka – oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa – je zelo oprijeta, podložena je z bombažnim blagom, krojena s pokončnim ovratnikom in ima na ramah bogato nabrana rokava. Spredaj ima lahko svilen ali drugačen vstavek, ki je lahko nabran, ima različno pošite gube ali je drugače okrašen. Kočemajka se lahko zapenja na gumbe ali s ‘hakeljčki’. Predpasnik je v pasu je rahlo nabran. Ob straneh in spodaj ima prišito čipko. Od krila je krajši okoli 10 cm. V blagu so lahko izvezeni različni vzorci. Bluza ima pokončni (ruski) vratnik. Rokav na rami je rahlo nabran. Na manšetah in ovratniku je čipka, ki kuka izpod jakne. Pod obleko so se nosile volnene bele nogavice. Ženske so bile obute v visoke čevlje (pri nas so jim rekli čižme), ki so bili zavezani z vezalkami. Imeli so približno tri centimetre visoke pete. Tradicionalno žensko pokrivalo je bilo peča.
