Anton Lukše - Lazar

Rojen je bil v fari Brusnice pri Novem mestu. Leta 1948 je že fural na Škofljici, drva je vozil iz Lisičja na Orle. Leta 1954 je tam službo pustil, saj se je poročil v Hrastje pri Grosupljem, zato se je zaposlil na Stari pošti, kjer je delal 15let. Potem pa je začel furati za Gradbeno podjetje Grosuplje, kjer je dočakal upokojitev.

Na Stari pošti je s konji oral, saj ni bilo takrat nobenih traktorjev. Šele 1954., 55. leta so prišli traktorji, pa še potem so ‘obračali’ (orali) s konji.

Pozimi je moral s konji furati po Ljubljani. Lastnik Stare pošte je bilo gradbeno podjetje Tehnika iz Ljubljane. Staro pošto so imeli v najemu in tu so gojili le dva para konj, nekaj krav in 200 do 300 prašičev za menzo za svoje delavce. Vsak teden je bil zagotovo trikrat v Ljubljani. Strojni park so imeli na Mirju in tam so imeli svojo ‘štalo’ in menzo.

Vstal je ob treh ponoči. Zvečer je konju malo več ‘fotra’ (hrane, sena) nametal, zjutraj mu je pa še malo ‘zobaja’ (zobanje– oves) vrgel, ga napojil, pa sta šla. Ob pol štirih je šel od doma, da je bil ob pol šestih že v mestu, preden so drugi prišli v službo.

Anton Lukše (intervju): „Enkrat sem prašiče peljal v Ljubljano, 20 prašičev. Ko sem na Škofljici z ‘red’  (šmarske ride) dol prišel, pa nekaj zacvili odzad. Pa sem ustavil in šel pogledat. Z rilci so odzad vrata privzdignili, pa je bil eden že zunaj. Prašič je bil težak 180 kg. Kaj čem zdaj sam narediti, sem se vprašal. Pri komatu sem imel zmeraj rezervno ”štrango” ali pa dve zavezane, za vsak slučaj. Tako so nas naučili, ko sem izpit delal, da moraš imeti vso opravo s seboj. Kar štrango sem vzel, pa sem prašiča čez pas privezal za telegrafštango. Pa naprej sem pognal hitro. V Ljubljani je bil pa nek Madžar, pa razbit poltovornjaček je imel, pa sva šla nazaj po prašiča. Sama ga nisva mogla naložiti, vendar je prišel nekdo mimo, da nama je pomagal. Prašič je bil velik, lahko bi skočil dol. Kaj sva naredila? Šipo sva razbila v kabini, pa lopato počez sva dala, pa sva ga privezala. V tem času je mesar v Ljubljani komaj enega prašiča iz kože dal, ko sva že nazaj prišla.”

Ko se je oženil, je še nekaj let delal na Stari pošti, potem pa je šel na Gradbeno podjetje Grosuplje. Konja je še vedno hodil na Staro pošto iskat, so mu ga zaupali. Malo je pa še doma kmetoval.

Anton Lukše (intervju):”Imel sem ‘čez’ Adamičev park, čistil sem ga in urejal okolico.  Osem let sem vozil ”snago” – smeti na deponijo.”

Za tovarno Motvoz in platno je vozil, ko so vrvarno delali. V enem mesecu je 160 kubikov ‘šodra’ (debel pesek za nasipanje) speljal s Koščakovega hriba iz ‘pruha’. Zirkarjeva dva, Grumova, oče in sin, sta kopala in šoder napravljala. Pa še most so takrat popravljali čez progo. Je moral vse ‘za štreko’ (za železniško progo) voziti. To je moralo biti okoli 1953., 54.leta. S konjem je nekaj zaslužil, furenga je prinesla denar za v trgovino, da se je malo boljše živelo. Kmetija ni dala dovolj.

Kot furman je dočakal penzijo. Še vedno ima konje, z njimi obdela njivico, pa tudi sosedom še pomaga. Konje si vedno sam vzgoji, saj so njegova velika ljubezen.