Gradnja naselja Kidričevo

Do leta 1947 se je življenje v Kidričevem (takrat imenovanem Strnišče) odvijalo v okolici dvorca Sternthal. Tam so v barakah in v nekdanjem gospodarskem poslopju živeli delavci in uslužbenci nastajajoče tovarne. V dvorcu je bila urejena menza za delavce, v nekdanji konjušnici pa kinodvorana, ki je delovala že med 2. svetovno vojno. V eni izmed lesenih barak pri dvorcu, ki je bila last gradbenega podjetja Gradis, so usposabljali kvalificirani kader za potrebe tovarne. Šola je delovala do leta 1954.

Novo delavsko naselje za zaposlene v Tovarni glinice in aluminija se je gradilo po načrtih arhitekta Danila Fürsta. Leta 1949 ga je Ivan Maček Matija, takratni minister za gradnje, imenoval za vodjo projektiranja gradnje Tovarne glinice in aluminija s spremljajočim stanovanjskim naseljem. Načrt je bil zastavljen zelo ambiciozno, saj je Fürst nameraval zgraditi industrijsko mesto z vso potrebno infrastrukturo. Tako naj bi v novem naselju bili bolnica, hotel, kulturno središče, šole, upravni in gospodarski center ter rekreacijski center, vendar je bil realiziran le manjši del projekta. Fürst je kasneje k sodelovanju povabil tudi arhitekta Edvarda Ravnikarja, katerega načrti pa niso bili nikoli realizirani. Gradbena dela je opravljalo podjetje Gradis, pri gradnji pa so sodelovali tudi brigadirji, različne skupine prostovoljcev, nekaj časa pa tudi politični zaporniki.

Vsi takrat novozgrajeni objekti v naselju so bili opremljeni z vodovodom in s centralno kurjavo, kar je bilo za tiste čase novost. Zaradi takratne miselnosti, da bi se naj vsi delavci prehranjevali v skupni menzi, s čimer bi ženske, zaposlene v tovarni, razbremenili gospodinjskih opravil, so kuhinje v vseh stanovanjih zasnovali v minimalnih dimenzijah. Prva dva stanovanjska bloka sta prešla v uporabo že marca 1949, do leta 1956 pa je bila gradnja stanovanjskih objektov praktično zaključena. Leta 1964 sta bila dograjena le še dvastanovanjska bloka za učitelje. Zgrajenih je bilo 37 stanovanjskih stavb s 400 stanovanji ter nekaj stavb za javne namene.

Po letu 1954 sta bila dva manjša bloka spremenjena v ambulanto in trgovsko-obrtno stavbo. Vzporedno z gradnjo stanovanjskih blokov se je v naselju gradila velika dvorana s 400 sedeži in zraven nje delavska restavracija. Naselje je dobilo tudi pekarno, dve trgovini in 150 garaž. Obnovljena sta bila kinodvorana ter kopališče iz prve svetovne vojne, kamor je bila speljana topla voda iz tovarne (1975 so zraven starega bazena zgradili še nov olimpijski bazen). 1953 so začeli graditi tudi stadion z vsemi pomembnimi športnimi objekti (nogometni stadion, igrišče za tenis in odbojko, strelišče).  Do leta 1950 so otroci iz naselja obiskovali osnovno šolo v Lovrencu, potem pa je bila v eni izmed Gradisovih barak urejena štirirazredna osnovna šola. 1959 je bila zgrajena nova štirirazredna osnovna šola, 1964 pa so jo dogradili v osemletko s telovadnico. Leta 1950 je bil ustanovljen tudi otroški vrtec z jaslimi. Svoje prostore je dobil v pritličju tretjega bloka, 1965 pa se je preselil v novozgrajeno montažno zgradbo. Leta 1965 so bile vse večje gradnje v Kidričevem ustavljene.

1973 je bil v naselju postavljen spomenik Borisu Kidriču, 1982 zgrajeno novo poštno poslopje, 1985 pa je kraj dobil tudi svoje župnišče s cerkvijo Sv. Družine.
V sosednjih Njivercah je zraslo naselje individualnih hiš.

(Pripravila: Radovan Pulko in Melita Zmazek)