Železniška postaja Zidani Most je ponujala – v času vsakoletnih voženj v Trbovlje na počitnice – newyorški prizor: kovčki, uniforme, klepet ljudi, vrvež, kava, sendviči …
Jože Ovnik se spominja:
„Rudarske družine niso bile solidarne samo znotraj svojega kroga, temveč se je ta solidarnost , zaradi same narave dela v rudniku, selila tudi na ostale družine v kolonijski hiši in širše na celo kolonijo. Ta navezanost je ostala za celo življenje. To se je lepo videlo ob družinskih praznikih, pa tudi na pogrebih, ko so se člani družine dobivali doma, pri starših, in kakšno zapeli, da je odmevalo po koloniji, ali pa v miru pospremili pokojnika na pot brez vrnitve. In ti obiski rodnega gnezda mojih staršev so bili stalnica mojega otroštva. Vsake toliko smo se odpravili z vlakom iz Velenja v Trbovlje. In sem je spadal tudi obvezen postanek vlaka v Zidanem mostu, kjer je bilo treba tudi prestopiti. Samo prestopanje iz vlaka na vlak je bil pravi logistični podvig, če pomislim, da sta ata in mama s seboj vlekla štiri polne kovčke daril, večinoma, manj skoraj nikoli. V tistih časih je bilo potovanje z vlakom potovanje z velikim ,,P,,. No, lačen pa nisem ostal niti jaz. Vedno, ko je ata opravil s prtljago, se je vrnil v restavracijo, kjer nama je z mamo kupil sendviča. In tudi to je bil podvig svoje vrste, glede na to, da je bil peron poln prerivajočih se ljudi, ki so, med vlažnimi hlapi lokomotive, vsi nekaj iskali. Ampak to ni bil navaden sendvič. A, a … To je bil sendvič, ki ga je ata kupil meni. Čeprav je bil malo stlačen in je zaudarjal po nikotinu, je bil, še danes tako mislim, nekaj najbolj slastnega, kar sem v življenju jedel, snedel pa sem ga v ritmu vožnje vlaka. Tagadam, tagadam, tagadam … Sir, tirolska salama in kumarica, prerezana na pol, so mi dali dela vse do trenutka, ko je vlak začel ustavljati na trboveljski železniški postaji. Ata je zagrabil kovčke, mama pa me je posadila štupo ramo in smo jo mahnili čez tretjo etažo in nad Žabjo vasjo, kjer se je ata obvezno ustavil pri sestri Miciki na šilčku in mimo Gojde po ravnem do Terezije. In ob vsakem snidenju z domačimi so vsakič tekle solze radostnice …«
„Rudarske družine niso bile solidarne samo znotraj svojega kroga, temveč se je ta solidarnost , zaradi same narave dela v rudniku, selila tudi na ostale družine v kolonijski hiši in širše na celo kolonijo. Ta navezanost je ostala za celo življenje. To se je lepo videlo ob družinskih praznikih, pa tudi na pogrebih, ko so se člani družine dobivali doma, pri starših, in kakšno zapeli, da je odmevalo po koloniji, ali pa v miru pospremili pokojnika na pot brez vrnitve. In ti obiski rodnega gnezda mojih staršev so bili stalnica mojega otroštva. Vsake toliko smo se odpravili z vlakom iz Velenja v Trbovlje. In sem je spadal tudi obvezen postanek vlaka v Zidanem mostu, kjer je bilo treba tudi prestopiti. Samo prestopanje iz vlaka na vlak je bil pravi logistični podvig, če pomislim, da sta ata in mama s seboj vlekla štiri polne kovčke daril, večinoma, manj skoraj nikoli. V tistih časih je bilo potovanje z vlakom potovanje z velikim ,,P,,. No, lačen pa nisem ostal niti jaz. Vedno, ko je ata opravil s prtljago, se je vrnil v restavracijo, kjer nama je z mamo kupil sendviča. In tudi to je bil podvig svoje vrste, glede na to, da je bil peron poln prerivajočih se ljudi, ki so, med vlažnimi hlapi lokomotive, vsi nekaj iskali. Ampak to ni bil navaden sendvič. A, a … To je bil sendvič, ki ga je ata kupil meni. Čeprav je bil malo stlačen in je zaudarjal po nikotinu, je bil, še danes tako mislim, nekaj najbolj slastnega, kar sem v življenju jedel, snedel pa sem ga v ritmu vožnje vlaka. Tagadam, tagadam, tagadam … Sir, tirolska salama in kumarica, prerezana na pol, so mi dali dela vse do trenutka, ko je vlak začel ustavljati na trboveljski železniški postaji. Ata je zagrabil kovčke, mama pa me je posadila štupo ramo in smo jo mahnili čez tretjo etažo in nad Žabjo vasjo, kjer se je ata obvezno ustavil pri sestri Miciki na šilčku in mimo Gojde po ravnem do Terezije. In ob vsakem snidenju z domačimi so vsakič tekle solze radostnice …«
