Z zaključkom Levstikovega pesniškega obdobja v letu 1910 se zgodi preobrat tudi v pripovednih besedilih, nastalih v tem času. Mladostni umetnostni radikalizem in individualizem glavnih junakov sta se umaknila vprašanju soglasja med posameznikom in skupnostjo (nacijo). Domovina postaja osrednja tema v pripovednih tekstih.
In vstali so divji psalmi
Levstik se je v letih pred začetkom 1. svetovne vojne poleg literarnega ustvarjanja lotil uredniških poslov pri liberalno in projugoslovansko usmerjenem Jutru (1910) in Slovenskem ilustrovanem tedniku (1913/1914). To sodelovanje je pustilo sled nacionalne tendenčnosti v besedilih, ki so nastala v letih 1910-1914: v zgodbi „In vstali so divji psalmi”, 1910 (v knjižni izd. izšlo pod naslovom „Svoboda!”), nedokončanem romanu „Sphinx patria” (Slovan, 1910) in romanu Za svobodo in ljubezen (1913).
Maja 1915 je bil osumljen nacinalistične propagande in interniran na ljubljanskem gradu. Nato je bil po nekajkratnih premestitvah po krajih spodnje Avstrije nameščen v taborišču Mittergrabern. Ko so ga spomladi 1917 izpustili, se je zatekel najprej v Prago, kjer je napisal delo Zapiski Tine Gramontove (objavljeno 1919), nato se je preselil k sestri Veri v Tabor v Savinjski dolini in pri njej napisal Gadje Gnezdo (delo je dramatiziral Herbert Grun in zasnoval satirični (njemu najljubši roman Višnjeva repatica (1919, knjižno 1920). Po prisilnem molku, ki je sledil po objavi krajše povesti „Janovo” (Slovan, 1914), le-ta je nekakšen preludij h Gadjemu gnezdu, se pojavi pravi izbruh ustvarjalnosti oziroma, kakor pravi J. Mahnič, mojstrsko obdobje Levstikovega ustvarjanja, kamor lahko poleg navedenega brez zadrege uvrstimo tudi nekatera dela, objavljena v naslednjih dveh desetletjih: Oblodovci (Ljubljanski zvon, 1923), Rdeči volk in Minehaha (Ljubljanski zvon, 1924), Hilarij Pernat (Ljubljanski zvon, 1926) in Dejanje (1934).
