Prvotnemu navdušenju je kmalu sledila streznitev saj so nastopili večji proizvodni in tehnološki problemi.
Del dobavljene opreme JAX je bil izrabljen in zastarel, največji problem pa je bilo pomanjkanje proizvodnih in pomožnih prostorov. Podjetje ni doseglo predvidenih deset tisoč enot na leto. Zato je Tovarna šivalnih strojev Mirna že leta 1960 začel pripravljati nov obsežen investicijski in sanacijski program za rekonstrukcijo podjetja. Tovarna je nujno potrebovala posodobitev, saj je izgubljala primat kot prva tovarna strojev v državi.
Po zgledu velikih proizvajalcev šivalnih strojev (Singer, Adler, Jax) je tudi Tovarna šivalnih strojev Mirna začela ustanavljati prodajno-servisne poslovalnice v večjih mestih (Ljubljana, Maribor, Zagreb, Koper itd.). Do leta 1962 so imeli že 9 poslovalnic po Jugoslaviji. Svoje proizvode je tovarna oglaševala tudi na odmevnih sejmih in velesejmih v Ljubljani, Zagrebu, Novem Sadu in drugje. Kupce so presenečali s kakovostjo svojih proizvodov, zato je bilo zanimanje zanje veliko. Pritegnili so tudi pozornost visokih politikov, ki so obiskovali sejme in so si z zanimanjem ogledovali njihove razstavne predmete.
V tem času se je pojavila prva resna konkurenca v obliki podjetja Prvi Partizan iz Slavonskega Broda in še močnejšega konkurenta podjetje Vlado Bagat iz Zadra. Predvsem Bagat je postal zelo prodoren, saj je nastal iz vojaškega podjetja in je uživalo vso finančno in politično podporo.
Delavski svet tovarne je 1964 odobril najem kreditov za izvedbo Investicijskega programa II za rekonstrukcijo tovarne (povečanje proizvodnje hale in nakup nove tehnološke opreme) in gradnja se je po izdaji gradbenega dovoljenja začela. Že kmalu pa je prišlo do zapletov pri gradnji hale, v letu 1965 pa je prišlo tudi do zamenjave vodstva.
V tem obdobju je nastal razvojni zaostanek, ki je odločilno vplival na nadaljnji potek dogodkov.
Po zgledu velikih proizvajalcev šivalnih strojev (Singer, Adler, Jax) je tudi Tovarna šivalnih strojev Mirna začela ustanavljati prodajno-servisne poslovalnice v večjih mestih (Ljubljana, Maribor, Zagreb, Koper itd.). Do leta 1962 so imeli že 9 poslovalnic po Jugoslaviji. Svoje proizvode je tovarna oglaševala tudi na odmevnih sejmih in velesejmih v Ljubljani, Zagrebu, Novem Sadu in drugje. Kupce so presenečali s kakovostjo svojih proizvodov, zato je bilo zanimanje zanje veliko. Pritegnili so tudi pozornost visokih politikov, ki so obiskovali sejme in so si z zanimanjem ogledovali njihove razstavne predmete.
V tem času se je pojavila prva resna konkurenca v obliki podjetja Prvi Partizan iz Slavonskega Broda in še močnejšega konkurenta podjetje Vlado Bagat iz Zadra. Predvsem Bagat je postal zelo prodoren, saj je nastal iz vojaškega podjetja in je uživalo vso finančno in politično podporo.
Delavski svet tovarne je 1964 odobril najem kreditov za izvedbo Investicijskega programa II za rekonstrukcijo tovarne (povečanje proizvodnje hale in nakup nove tehnološke opreme) in gradnja se je po izdaji gradbenega dovoljenja začela. Že kmalu pa je prišlo do zapletov pri gradnji hale, v letu 1965 pa je prišlo tudi do zamenjave vodstva.
V tem obdobju je nastal razvojni zaostanek, ki je odločilno vplival na nadaljnji potek dogodkov.