Valentin Balantič je bil rojen na Zduši pri Kamniku leta 1885. Pri 29 letih je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko.
Redno vojsko je odslužil že prej, zato so ga verjetno tudi vpoklicali med prvimi. Kmalu so ga poslali v Galicijo na rusko fronto.Tam je doživel več spopadov Nekoč so na neki planoti v snegu padli v rusko zasedo. Vnela se je bitka za preživetje. Moj oče je bil v njej dvakrat ranjen v nogo in enkrat v levo stran prsi. Bil je nezavesten in ni videl, da so Rusi vse zajete vojake, tudi ranjence odpeljali. Ko je prišel k zavesti, je klical na pomoč, a ni bilo odziva. Ostal je sam, ranjen med številnimi mrtvimi avstrijskimi in ruskimi vojaki. Ker je bila zima ostra, ga je začelo mraziti. Začel je premišljevati, da mora nekako priti na vrh hriba, kjer ga bodo na drugi strani mogoče našli. Začel se je plaziti proti vrhu, vmes je pogosto počival, a ko je skoraj dosegel cilj, je omagal. Bil je še pri zavesti in k sreči je zaslišal nekakšen hrup. Kljub bolečinam in izčrpanosti se je potrudil in začel mahati s kapo. Hrup, so ga povzročali Rusi, ki so peljali ujetnike in ranjence v ujetništvo. Zagledali so očeta in prišli ponj.
Peljali so ga proti jugu v Samaro. Tam so mu v ujetništvu očistili rane in jih zdravili. Kasneje je pripovedoval, da bi še imel nogo, če bi ga še kakšen mesec obdržali na zdravljenju. A v Samaro je prišel ukaz o izmenjavi ranjencev. Odpeljali so jih v Kijev, kjer so očetu odrezali nogo nad kolenom. Z vlakom so ujetnike odpeljali na Švedsko, ki je bila v prvi svetovni vojni nevtralna država, in jih tam zamenjali s svojimi ujetniki.
Oče je tako prišel na Dunaj, kjer so ga še naprej zdravili v vojaški bolnišnici in mu naredili leseno nogo. V tem času se je izučil za krojača. V glavnem je šival vojaške kape s „šildom”.
Po vrnitvi domov se je poročil in družina se je preselila v Kamnik, kjer je odprl trafiko s časopisi in oblačili.
Valentinova žena je v času prve svetovne vojne delala v začasni vojaški bolnišnico v samostanu, kjer je pogosto stregla ranjencem. Veliko jih je umrlo, pokopani so na vojaškem pokopališču v Mekinjah pri Kamniku.
Hči Štefka Mihelčič se spominja kako je očetu pomagala nositi leseno nogo na vlak, s katerim se je vozil v Ljubljano. Noga je bila zelo lahka, oče si je pri hoji pomagal le s palico, doma pa niti te ni potreboval. Nikoli ni potarnal nad svojo usodo, dejal je celo, da jo je še dobro odnesel.
Zgodbo in slike je prispevala hči Štefka Mihelčič iz Kranja, objavljena pa je bila tudi v Gorenjskem glasu, 30. 5. 2014.
