Konec junija 1916 so enoto prepeljali v Galicijo v vas Krasna.
Na poti opazuje slabe slovaške hiše, ki jih je prizadela vojna. Boji proti Rusom so bili hudi, izgube vojakov so bile velike. Od 265 vojakov je v Zupančičevi enoti ostalo le še 45 mož, ostali so bili ubiti, ranjeni ali ujeti. Ob tem je bil Zupančič razočaran nad slabo organizacijo, nesposobnimi nadrejenimi in aktivnimi častniki, ki so se v boju potuhnili. V dnevniku je zapisal: „To me tako prevzame, da sklenem uveljaviti tudi jaz vse svoje napake”. Poleg tega so jih pestile še druge nadloge – uši in vročina.
Vendarle je Zupančič izkoristil trenutke zatišja in posnel veliko fotografij iz zaledja fronte v vasi Krasna in okolici. Fotografiral je razna zaledna opravila vojakov, begunce in domačine, s katerimi so prišli v stik.
V Galiciji so ostali do konca julija 1916. V boju so izgubili večino enote. Zupančič se je avgusta 1916 vrnil domov na dopust. Od tam je šel na kraško bojišče do oktobra 1916, ko se bolan vrnil v zaledje. Imel je želodčne težave, mučili sta ga nespečnost in izguba apetita. Oktobra se bil v ljubljanski bolnišnici, november 1916 pa je preživel v zdravilišču Rogaška Slatina. Od tam je šel za tri mesece v pisarniško vojaško službo v Admont na avstrijskem Štajerskem.
