Ko je bil Komelj imenovan za upravnika Študijske knjižnice, mu je bilo 31 let. Sicer je v knjižnicah delal od svoje rane mladosti, vendar za vodstveno delo ni imel izkušenj. Kmalu pa se je pokazalo, da je bila izbira zelo primerna. Mladi upravnik je z neizčrpno voljo znašal od vseh strani stare knjige, brošure, ilustracije, muzikalije, partizanski tisk in rokopise ter podobno bibliotečno gradivo, pri čemer mu je bil tudi najneznatnejši drobec iz naše kulturne preteklosti enako dragocen, še posebej seveda, če je bil v zvezi s Komeljevo rodno Dolenjsko.
Pri tem mu je prišlo nadvse prav, ker je delal tudi pri Okrožnem zbirnem centru, kjer so se poleg drugega znašle tudi knjižne zbirke, zaplenjene narodnim izdajalcem. Knjižni fond se je naglo bogatil s pomočjo obveznega izvoda (le-ta je bil prekinjen od 1953 do 1960. leta), lepa pridobitev pa je bil tudi del bogate gimnazijske knjižnice, ki jo je dobila novomeška Študijska knjižnica. Vendar je treba priznati, da je prav pri pridobivanju novega gradiva pokazal mladi Komelj izjemne sposobnosti. Bil je iznajdljiv ne samo pri iskanju knjig in rokopisov, marveč tudi gmotnih sredstev in mecenov. Imel je široko obzorje in je zlasti dobro poznal kulturno zgodovino; znal je navezati ljudi nase in si pridobiti njihovo zaupanje. Tako so po njegovi zaslugi začeli pritekati v knjižnico dragoceni darovi v obliki knjig, rokopisov, korespondence in celotnih literarnih in tudi drugih zapuščin. Pod njegovim vodstvom se je knjižnica, posebno potem, ko se je preselila iz ljudske šole v dve stavbi, razvila v bogato, sodobno organizirano ustanovo, znano ne samo po Dolenjskem, marveč tudi drugod po Sloveniji, o čemer so pričali tudi številni obiski šolske mladine in odraslih iz domovine, pa tudi tujine. Ljudje so si radi ogledovali razstave in knjižnične prostore, polne slik in drugih zanimivosti, radi pa so prisluhnili tudi izobraženemu in ustrežljivemu upravniku, ki se kljub zaposlenosti nikoli ni branil obiskov in pogovorov.
Ker je Komelj vse življenje veliko bral in so ga zanimala mnoga področja človeške dejavnosti, poleg tega pa je imel nadpovprečno dober spomin, je lahko svetoval številnim obiskovalcem, predvsem pa dijakom in študentom. Pri dajanju informacij je bil vedno prijazen, potrpežljiv, požrtvovalen, skratka tak, kakršen knjižničar mora biti.
Ko je Komelj leta 1977 izdal publikacijo Trideset let študijske knjižnice Mirana Jarca, nekak obračun svojega dela, je knjižnica štela naslednje oddelke: študijski oddelek, oddelek za katalogizacijo, oddelek za domoznansko bibliografijo Dolenjske, posebno zbirko, spominsko sobo igralca Janeza Cesarja z njegovo celotno knjižnico, oddelek ljudske in pionirske knjižnice. Zaposlenih pa je bilo 17 uslužbencev: 2 snažilki, 1 administratorka, 1 računovodkinja, 1 knjižnični tehnik, 1 knjižnični tehnik-pripravnik, 2 višja knjižničarja, 1 višji knjižničar-pripravnik, 2 bibliotekarja, 1 pedagoški svetovalec, upravnik ter 2 upokojenki (honorarni delavki).
Komeljevo delo v Študijski knjižnici Mirana Jarca je najbolje razvidno skozi razvoj njenih oddelkov.
Študijski oddelek
Študijski oddelek je dobil to ime šele kasneje, dejansko pa je bila to sprva celotna knjižnica, ko še ni bilo posebnega oddelka za bibliografijo, ne Cesarjeve spominske sobe in zlasti ne obsežne posebne zbirke. Zato se bom pri obravnavi študijskega oddelka omejila predvsem na prikaz knjižnega fonda.
Še pred ustanovitvijo knjižnice je Komelj kot član republiške komisije za ugotovitev škode na kulturnozgodovinskih predmetih Slovenije in pozneje kot predsednik Okrožnega zbirnega centra začel zbirati bibliotečno gradivo za knjižnico. Tako je nastal knjižni fond iz zbirk Okrožnega zbirnega centra, katerega del je pripadel študijski knjižnici; del so odpeljali v NUK, največji del pa je odšel v odpad.
V odredbi o ustanovitvi študijskih knjižnic je bilo določeno, da se v študijske knjižnice vključijo okrajne učiteljske knjižnice in gimnazijske knjižnice in ves tisk, ki ga bodo natisnile slovenske tiskarne (obvezni primerek). V tedanjem novomeškem okrožju pa so bile med vojno uničene skoraj vse učiteljske knjižnice, prav tako kočevska gimnazijska knjižnica. Tako je študijski knjižnici pripadla dejansko le knjižnica novomeške gimnazije, pa še ta ne v celoti. Ves ta fond je prešel v knjižnico kot dar.
Darove pa je knjižnica prejemala tudi še poslej, velikokrat prav tako po zaslugi upravnika Komelja, v katerega so ljudje imeli veliko zaupanja in so cenili njegovo prizadevanje. Od številnih darovalcev, ki jih navaja Komelj v jubilejni publikaciji, so tudi: Louis Adamič, Jože Dular, Bogomil Gerlanc, Janko Jarc, dr. Martin Jevnikar, dr. Vinko Beličič, dr. Milko Kos, Ivan Koštial, prof. Janez Logar, dr. Milko Matičetov, dr. Rudolf Mole, dr. Vojeslav Mole, dr. Drago Mušič, Božo Račič, dr. France Stele, Severin Šali, Štefan Tausing, Josip Wester, dr. Niko Župančič.
Med ustanovami, ki so knjižnico podprle z darovi, pa so tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Bibliografski inštitut v Beogradu, Matice slovenská v Bratislavi, Okrajna gospodarska zbornica Novo mesto, Gozdno gospodarstvo Novo mesto ter ameriška čitalnica v Beogradu in ambasada USA, ki sta darovali enciklopedična dela in slovarje.
Razen z darovi in obveznimi primerki je knjižnica izpopolnjevala svojo zbirko z nakupi. Pri tem je dajala prednost izpopolnjevanju tekočih knjižnih serij, periodičnega tiska, zlasti starejšega, in nakupu tuje strokovne literature. Svoje dvojnice pa je zamenjavala s SAZU, drugimi knjižnicami in celo s Slovansko knihovno v Pragi.
V knjižnem fondu je bilo ob njegovi upokojitvi 5 inkunabul, več redkih knjig iz 16. stoletja, precej knjig iz 17. stoletja, največ pa iz 19. in 20. stoletja. Od slovenskih protestantik je imela knjižnica edino Dalmatinovo biblijo, ki jo je podedovala od novomeške gimnazijske knjižnice. Od 17. stoletja dalje so bili zastopani malone vsi slovenski pomembnejši tiski. Nabavljena so bila tudi najvažnejša stara dela, ki obravnavajo preteklost slovenskega narodnega ozemlja (Megiser, Schönleben, Valvasor, Vischer, Hacquet, Hoff idr.).
Tudi hrvaška in srbska književnost sta bili zelo dobro zastopani.
Za bralce, ki žele hitrih informacij, je knjižnica že za časa upravnika Komelja nabavila številna enciklopedična in leksikalna dela, tako: vse enciklopedija Leksikografskega zavoda Jugoslavije, sovjetsko vojno enciklopedijo, ameriško enciklopedijo, britansko, več francoskih, veliko italijansko enciklopedijo, židovsko ter špansko.
Sicer pa celotni knjižni fond oddelkov Študijske knjižnice Mirana Jarca ob njegovi upokojitvi kaže naslednja tabela:
103.353 knjig študijska knjižnica
12.002 knjig ljudska knjižnica
11.284 knjig pionirska knjižnica
Oddelek za katalogizacijo
Oddelek je imel matični in interni abecedni imenski katalog, lokalni katalog in od leta 1961 decimalni katalog. Po letu 1976 so se uvedli v katalogih listki na mednarodnem formatu.
Oddelek ljudske knjižnice
Ljudska knjižnica kot samostojna enota, namenjena odraslim bralcem, je prišla v upravo Študijske knjižnice leta 1962. Po Komeljevem večletnem prizadevanju je občinska skupščina Novo mesto s pomočjo Sklada SR Slovenije za pospeševanje kulturne dejavnosti kupila zasebno stavbo poleg Študijske knjižnice in v njej opremila pritlične prostore za Ljudsko knjižnico. V prenovljeni in z novimi knjigami obogateni knjižnici je bil urejen prost pristop in knjižnica je bila odprta 14. aprila 1962.
Oddelek pionirske knjižnice
Pionirska knjižnica je bila ustanovljena 29. oktobra 1964. leta. Prostor je dobila v isti stavbi kakor ljudska knjižnica, le da je bil vhod z dvoriščne strani. Pod vplivom upravnika Komelja je knjižnica razvila pestro dejavnost. Veliko skrb je posvečala knjižni in knjižnični vzgoji vedno bolj naraščajočega števila mladih bralcev. Knjižni fond se je poleg rednega nakupa povečeval tudi z darovi iz študijskega oddelka (duplikati mladinske književnosti) in s sredstvi iz Sklada SRS za pospeševanje kulturne dejavnosti. Dodatna dejavnost pionirske knjižnice je obsegala poslušanje glasbenih plošč, družabne igre, nvooletne proslave, ure pravljic, šahiranje ipd.
Oddelek za domoznansko bibliografijo Dolenjske
Ob zbiranju domoznanskega gradiva Dolenjske je upravnik Komelj ob vsem drugem delu leta 1966 začel izpisovati tekočo slovensko periodiko za sestavo domoznanske bibliografije Dolenjske. Ker ni bil denarja za zaposlitev novega delavca, je opravljal ta posel sprva sam, po letu 1970 pa drugi delavec in kasneje še tretja. Tako je bil sčasoma osnovan oddelek za dolenjsko bibliografijo, ki je sproti izpisoval le del slovenskega časopisja, pozneje pa vsega (urejeno po decimalni klasifikaciji). Izdelana je bila tudi kartoteka vseh dolenjskih naselij, poleg tega pa še register vidnejših javnih delavcev, katerih življenje ali delo sta povezani z dolenjsko regijo. Praksa je pokazala, da so bili ti katalogi oz. kartoteke dobro zamišljeno delo in da so močno olajšali informativno dejavnost knjižnice.
Spominska soba Janeza Cesarja
Veliki slovenski igralec Janez Cesar (1896 – 1965) je bil dolenjski rojak, doma iz Dol. Težke vode. Bil je tudi strasten ljubitelj slovenske knjige. Po njegovi smrti se je upravniku posrečilo kupiti od Cesarjeve vdove njegovo knjižnico s približno 7.000 knjigami in celotno opremo igralčeve delovne sobe s kipi, slikami, diplomami itd. Vse to je knjižnica namestila v posebni sobi in jo poimenovala Spominska soba slovenskega igralca Janeza Cesarja, ki žal zaradi nedokončane prenove knjižnice ni več na ogled.
Ker je Komelj vse življenje veliko bral in so ga zanimala mnoga področja človeške dejavnosti, poleg tega pa je imel nadpovprečno dober spomin, je lahko svetoval številnim obiskovalcem, predvsem pa dijakom in študentom. Pri dajanju informacij je bil vedno prijazen, potrpežljiv, požrtvovalen, skratka tak, kakršen knjižničar mora biti.
Ko je Komelj leta 1977 izdal publikacijo Trideset let študijske knjižnice Mirana Jarca, nekak obračun svojega dela, je knjižnica štela naslednje oddelke: študijski oddelek, oddelek za katalogizacijo, oddelek za domoznansko bibliografijo Dolenjske, posebno zbirko, spominsko sobo igralca Janeza Cesarja z njegovo celotno knjižnico, oddelek ljudske in pionirske knjižnice. Zaposlenih pa je bilo 17 uslužbencev: 2 snažilki, 1 administratorka, 1 računovodkinja, 1 knjižnični tehnik, 1 knjižnični tehnik-pripravnik, 2 višja knjižničarja, 1 višji knjižničar-pripravnik, 2 bibliotekarja, 1 pedagoški svetovalec, upravnik ter 2 upokojenki (honorarni delavki).
Komeljevo delo v Študijski knjižnici Mirana Jarca je najbolje razvidno skozi razvoj njenih oddelkov.
Študijski oddelek
Študijski oddelek je dobil to ime šele kasneje, dejansko pa je bila to sprva celotna knjižnica, ko še ni bilo posebnega oddelka za bibliografijo, ne Cesarjeve spominske sobe in zlasti ne obsežne posebne zbirke. Zato se bom pri obravnavi študijskega oddelka omejila predvsem na prikaz knjižnega fonda.
Še pred ustanovitvijo knjižnice je Komelj kot član republiške komisije za ugotovitev škode na kulturnozgodovinskih predmetih Slovenije in pozneje kot predsednik Okrožnega zbirnega centra začel zbirati bibliotečno gradivo za knjižnico. Tako je nastal knjižni fond iz zbirk Okrožnega zbirnega centra, katerega del je pripadel študijski knjižnici; del so odpeljali v NUK, največji del pa je odšel v odpad.
V odredbi o ustanovitvi študijskih knjižnic je bilo določeno, da se v študijske knjižnice vključijo okrajne učiteljske knjižnice in gimnazijske knjižnice in ves tisk, ki ga bodo natisnile slovenske tiskarne (obvezni primerek). V tedanjem novomeškem okrožju pa so bile med vojno uničene skoraj vse učiteljske knjižnice, prav tako kočevska gimnazijska knjižnica. Tako je študijski knjižnici pripadla dejansko le knjižnica novomeške gimnazije, pa še ta ne v celoti. Ves ta fond je prešel v knjižnico kot dar.
Darove pa je knjižnica prejemala tudi še poslej, velikokrat prav tako po zaslugi upravnika Komelja, v katerega so ljudje imeli veliko zaupanja in so cenili njegovo prizadevanje. Od številnih darovalcev, ki jih navaja Komelj v jubilejni publikaciji, so tudi: Louis Adamič, Jože Dular, Bogomil Gerlanc, Janko Jarc, dr. Martin Jevnikar, dr. Vinko Beličič, dr. Milko Kos, Ivan Koštial, prof. Janez Logar, dr. Milko Matičetov, dr. Rudolf Mole, dr. Vojeslav Mole, dr. Drago Mušič, Božo Račič, dr. France Stele, Severin Šali, Štefan Tausing, Josip Wester, dr. Niko Župančič.
Med ustanovami, ki so knjižnico podprle z darovi, pa so tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Bibliografski inštitut v Beogradu, Matice slovenská v Bratislavi, Okrajna gospodarska zbornica Novo mesto, Gozdno gospodarstvo Novo mesto ter ameriška čitalnica v Beogradu in ambasada USA, ki sta darovali enciklopedična dela in slovarje.
Razen z darovi in obveznimi primerki je knjižnica izpopolnjevala svojo zbirko z nakupi. Pri tem je dajala prednost izpopolnjevanju tekočih knjižnih serij, periodičnega tiska, zlasti starejšega, in nakupu tuje strokovne literature. Svoje dvojnice pa je zamenjavala s SAZU, drugimi knjižnicami in celo s Slovansko knihovno v Pragi.
V knjižnem fondu je bilo ob njegovi upokojitvi 5 inkunabul, več redkih knjig iz 16. stoletja, precej knjig iz 17. stoletja, največ pa iz 19. in 20. stoletja. Od slovenskih protestantik je imela knjižnica edino Dalmatinovo biblijo, ki jo je podedovala od novomeške gimnazijske knjižnice. Od 17. stoletja dalje so bili zastopani malone vsi slovenski pomembnejši tiski. Nabavljena so bila tudi najvažnejša stara dela, ki obravnavajo preteklost slovenskega narodnega ozemlja (Megiser, Schönleben, Valvasor, Vischer, Hacquet, Hoff idr.).
Tudi hrvaška in srbska književnost sta bili zelo dobro zastopani.
Za bralce, ki žele hitrih informacij, je knjižnica že za časa upravnika Komelja nabavila številna enciklopedična in leksikalna dela, tako: vse enciklopedija Leksikografskega zavoda Jugoslavije, sovjetsko vojno enciklopedijo, ameriško enciklopedijo, britansko, več francoskih, veliko italijansko enciklopedijo, židovsko ter špansko.
Sicer pa celotni knjižni fond oddelkov Študijske knjižnice Mirana Jarca ob njegovi upokojitvi kaže naslednja tabela:
103.353 knjig študijska knjižnica
12.002 knjig ljudska knjižnica
11.284 knjig pionirska knjižnica
Oddelek za katalogizacijo
Oddelek je imel matični in interni abecedni imenski katalog, lokalni katalog in od leta 1961 decimalni katalog. Po letu 1976 so se uvedli v katalogih listki na mednarodnem formatu.
Oddelek ljudske knjižnice
Ljudska knjižnica kot samostojna enota, namenjena odraslim bralcem, je prišla v upravo Študijske knjižnice leta 1962. Po Komeljevem večletnem prizadevanju je občinska skupščina Novo mesto s pomočjo Sklada SR Slovenije za pospeševanje kulturne dejavnosti kupila zasebno stavbo poleg Študijske knjižnice in v njej opremila pritlične prostore za Ljudsko knjižnico. V prenovljeni in z novimi knjigami obogateni knjižnici je bil urejen prost pristop in knjižnica je bila odprta 14. aprila 1962.
Oddelek pionirske knjižnice
Pionirska knjižnica je bila ustanovljena 29. oktobra 1964. leta. Prostor je dobila v isti stavbi kakor ljudska knjižnica, le da je bil vhod z dvoriščne strani. Pod vplivom upravnika Komelja je knjižnica razvila pestro dejavnost. Veliko skrb je posvečala knjižni in knjižnični vzgoji vedno bolj naraščajočega števila mladih bralcev. Knjižni fond se je poleg rednega nakupa povečeval tudi z darovi iz študijskega oddelka (duplikati mladinske književnosti) in s sredstvi iz Sklada SRS za pospeševanje kulturne dejavnosti. Dodatna dejavnost pionirske knjižnice je obsegala poslušanje glasbenih plošč, družabne igre, nvooletne proslave, ure pravljic, šahiranje ipd.
Oddelek za domoznansko bibliografijo Dolenjske
Ob zbiranju domoznanskega gradiva Dolenjske je upravnik Komelj ob vsem drugem delu leta 1966 začel izpisovati tekočo slovensko periodiko za sestavo domoznanske bibliografije Dolenjske. Ker ni bil denarja za zaposlitev novega delavca, je opravljal ta posel sprva sam, po letu 1970 pa drugi delavec in kasneje še tretja. Tako je bil sčasoma osnovan oddelek za dolenjsko bibliografijo, ki je sproti izpisoval le del slovenskega časopisja, pozneje pa vsega (urejeno po decimalni klasifikaciji). Izdelana je bila tudi kartoteka vseh dolenjskih naselij, poleg tega pa še register vidnejših javnih delavcev, katerih življenje ali delo sta povezani z dolenjsko regijo. Praksa je pokazala, da so bili ti katalogi oz. kartoteke dobro zamišljeno delo in da so močno olajšali informativno dejavnost knjižnice.
Spominska soba Janeza Cesarja
Veliki slovenski igralec Janez Cesar (1896 – 1965) je bil dolenjski rojak, doma iz Dol. Težke vode. Bil je tudi strasten ljubitelj slovenske knjige. Po njegovi smrti se je upravniku posrečilo kupiti od Cesarjeve vdove njegovo knjižnico s približno 7.000 knjigami in celotno opremo igralčeve delovne sobe s kipi, slikami, diplomami itd. Vse to je knjižnica namestila v posebni sobi in jo poimenovala Spominska soba slovenskega igralca Janeza Cesarja, ki žal zaradi nedokončane prenove knjižnice ni več na ogled.