Willy Brandt se je leta 1979 mudil na Bledu v Grand hotelu Toplice. Obiskal je tudi Bohinj, kjer so ga v prijetnem in domačem vzdušju gostili v Hotelu Zlatorog.
Rojen je bil v Lübecku leta 1913. Leta 1930 je postal član socialne stranke. V letu 1932 je bil sprejet na univerzo in prišel v konflikt z nacisti. Zato je pred aretacijo leto kasneje pobegnil na Norveško, kjer se je preživljal kot novinar, študiral zgodovino ter prevzel ime Willy Brandt. Ko so Nemci okupirali Norveško, se je do konca 2. sv. vojne umaknil na Švedsko.
Po vojni se je vrnil v Nemčijo kot norveški državljan, najprej leta 1947 kot norveški tiskovni ataše v Berlinu. Leta 1948 pa postane ponovno nemški državljan in se vključi v delo Socialnodemokratske stranke (SPD). Svetovno znan postane v času, ko je bil župan Berlina (1957-1966). Po županovanju je bil tri leta minister za zunanje zadeve Zvezne republike Nemčije, nato pa njen kancler. Odstopil je leta 1974, ker je bil njegov zaupnik Günter Guillaume razkrit kot vohun Nemške demokratične republike. Brandt je ostal na čelu SPD do leta 1987. Od leta 1976 je bil predsednik Socialistične internacionale. Med leti 1977 in 1980 pa še komisije Sever-Jug. Od leta 1979 je vodil t. i. Brandtovo komisijo, prestižno neodvisno skupino, ki je študirala svetovno ekonomsko politiko.
Bil je spoštovan državnik in vizionarski politik. Zahodno Nemčijo je odpiral proti vzhodu in ogromno prispeval k zbliževanju in kasnejši združitvi obeh delov Nemčij ter popuščanju napetosti v Evropi. Leta 1971 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Napisal je več knjig.
Umrl je leta 1992 za posledicami raka na debelem črevesju. Pokopan je bil z državniškimi častmi. Po njem se imenuje univerza v Erfurtu, šola v Varšavi, glavna ulica v Podgorici, trg v Nürnbergu …
Od vidnejših slovenskih politikov sta ga gostila Franc Šetinc ter:
- Mitja Ribičič (1919-2013), slovenski politik
Rojen je bil leta 1919 v Trstu znanemu mladinskemu pisatelju Josipu Ribičiču. Pred 2. sv. vojno je študiral pravo v Ljubljani in deloval v Sokolu.
Po okupaciji je vstopil v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ), organiziral ilegalne tiskarne ter bil v partizanih politični komisar v Šlandrovi brigadi (1943), 4. operativni coni (1943/44) in Koroški grupi odredov (1944). Šolal se je na višji vojaški šoli v Sovjetski zvezi in bil nato do leta 1945 do 1946 pomočnik šefa OZNE in slovenskega notranjega ministra (1947-1951). Bil je eden vidnejših politikov Jugoslavije, ki je opravljal več političnih funkcij. Med drugim je bil član predsedstva Centralnega komiteja KPJ (1982-1986), leta 1982 tudi njegov predsednik.
Med vojno je pisal pesmi, pozneje eseje, polemike in epigrame.
Za povojni čas mu mnogi pripisujejo soodgovornost za nesodne poboje domobrancev. Leta 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije proti njemu vložilo obtožnico, ki ga bremeni sodelovanja v genocidu. Sodišče je zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave zavrnilo zaradi „pomanjkanja dokazov”.
Znan je njegov slogan iz leta 1988, s knjigo nad knjigo – debatirajmo korektno, kultivirano, ne s političnimi dekreti.
Umrl je leta 2013.
Njegov sin, Ciril Ribičič, je bil do izvolitve za sodnika Ustavnega sodišča politik in profesor na ljubljanski pravni fakulteti.
Literatura:
- Mitja Ribičič. Iz Wikipedije. 27. avg. 2015
- Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2008
- Willy Brandt. Britanica Library Adult. 24. avg. 2015
