Razglednica Gore Oljke, poslana je bila 1932.
Leva stran razglednice prikazuje Goro Oljko z južne strani s Pižornovo kapelo. Po ljudskem izročilu je bil sveti Izidor doma pri Pižornu na Dobriču. Sv. Izidor bi moral v mladih letih k vojakom. Takrat so morali služiti 24 let, zato se je pred biriči skril na Armavževo, kjer je prebival do konca življenja. Imel je ženo Nežo, in prvotna cerkev na Gori Oljki naj bi bila posvečena sv. Neži.
Gora Oljka, ki se že leta 1243 prvič omenja kot Križna gora, leži na 733 m. V 17. stoletju je na vrhu tega kraškega osamelca stal velik križ, od 1753 pa lesena kapela s kipoma sv. Jošta in sv. Neže. Pobudnik za gradnjo cerkve je bil komendator (komtur) malteškega reda na Polzeli Franz Dominik Spinckho von Helfenthal. Lastnica šoštanjske gospoščine, kamor je Dobrič (kakor so ljudje tudi imenovali Križno goro) spadal, je gradnjo podprla. Zemljo za cerkev je brezplačno daroval kmet Urban Pižorn, ki je bil zadolžen tudi za ves gradbeni material. Takoj po podpisu pogodbe so začeli gradnjo cerkve, ki se je nato zavlekla za več kot desetletje. Kljub zidavi so v treh letih cerkev usposobili do te mere, da je bilo v njej mogoče opravljati bogoslužje. Za dograditev cerkve je imelo velike zasluge okoliško prebivalstvo, ki je fizično in materialno pomagalo pri gradnji. 21 m visoko pročelje z obeh strani zaključujeta dva mogočna zvonika, visoka 38 m.
Pod cerkvijo leži podzemno svetišče kvadratne oblike. Najprej je bilo svetišče urejeno kot božji grob s sedmini kipi. V debel omet so, verjetno zaradi svetlobnega učinka, vloženi svetli kamni, ponekod tudi kosi stekla. V drugi polovici 18. stoletja je cerkev doživela velik romarski razcvet. Ferdinand Gallo je izdelal znameniti oltar. Ime naj bi Gora Oljka dobila po sliki Fortunata Berganta, na kateri je upodobljen Jezus na Oljski gori.
Goro Oljko je dvakrat prizadel požar, in sicer maja 1837 ter julija 1932. Prvi požar leta 1837 je zanetila strela. Zgorela je kritina cerkvene ladje, prezbiterija in obeh zvonikov. Zaradi vročine sta se stopila tudi oba zvonika. Pri obnovi so pomagali vsi okoliški prebivalci. Ženske naj bi v jerbasih nosile opeko. Leta 1932 je požar zaradi neprevidnega kresovanja, v čast slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, že drugič zajel cerkev. Zgorelo je ostrešje obeh zvonikov in cerkve. Tudi tokrat so okoliški prebivalci hitro in velikodušno pomagali.
Vir: Karmen Kreže, Občina Polzela skozi čas, Občina Polzela in Medobčinska splošna knjižnica Žalec, 2015.
