„Moja starša, Vidojka Majcen Vuga in Miroslav Vuga, sta bila pionirja na področju zdravstva, bila sta med prvimi zdravniki v Novi Gorici. S starši (po rodu sta bila Primorca) smo se sem preselili iz Maribora leta 1954. Spominjam se, da sem v Novo Gorico prišel z nono, starša sta prišla že prej. Pripotovala sva z vlakom, v roki pa sem držal kletko s kanarčkom (Cico).”
„V začetku 60-ih let je bila ambulanta v Novi Gorici tam, kjer je danes borov gozdiček. Barako so preuredili v ambulanto, v tej stavbi pa je bil poleg ambulante še zobozdravnik in čevljar. Ambulanta je bila odprta cel dan. Poleg avtohtonega kadra, so zdravniki prihajali tudi od drugod.
Mama je bila sprva splošna zdravnica, nato pediatrinja, oče pa je za eno plačo delal v ambulanti in kot zdravnik tudi v Tovarni pohištva (kasneje Meblo). Takrat so bili zdravniki preobremenjeni, pravzaprav izkoriščani. Starša sta bila tudi terenska zdravnika, mama je terensko delo prej opustila. Spomnim se, da je bil oče dežuren tudi več dni zapored (do 1 tedna), hodil je po terenu, po dežurstvu pa je delal še v ambulanti. Imeli smo osebni avto – fička, ki pa sta ga starša uporabljala za službene namene, da sta lahko opravljala svoje delo tudi na terenu. Velikokrat je oče spal kar v avtu. Za en obisk je porabil tudi 6 ur ali več. Hodila sta v Brda, ki so jih Italijani zapustili popolnoma zanemarjena, higiena je bila na psu, tudi ostale okoliške vasi (Šempas, Ozeljan) so bile zanemarjene.
Stanovali smo v ruskih blokih (5. blok, danes Kidričeva 32). Bloki takrat še niso bili dokončani in pogosto sem zahajal k delavcem, ti pa so me naučili vseh mogočih kletvic, ki sem jih potem izrekel mami in očetu.
Sicer pa smo živeli skupaj z nono. Mama mi je pripovedovala, da sem, ko sem bil še v vrtcu, hotel prinesti domov majhno žabico. Z vrtčevsko skupino smo šli na sprehod in ves čas sem imel dlan stisnjeno v pest. V roki sem namreč držal majhno regico, vendar sem jo na koncu izpustil. Kot otroci smo sredi poletja delali »kapane« (kolibe) po Panovcu: v strelskih jarkih, iz dračja … Domov smo hodili umazani in polni klopov. Ali pa smo hodili na bazen – igrali smo »kantonale«, črnega moža, med dvema ognjema, teden. Ob slabem vremenu smo brali.
Spominjam se, da sem kot otrok dežural na moto dirkah. Prišel sem že zgodaj, na ogrevanje motorjev. Motorje so preizkušali na koncu današnje Kidričeve, bokse so imeli pred občino in pri arkadah, kasneje, okoli leta 1967, pa za občino. Dirkači so v glavnem spali v šotorih za občino, kjer je danes banka. Poleg g. Lipičarja in g. Marjana Ščuke sem bil tudi prevajalec iz francoščine, angleščine in nemščine (g. Ščuka), bili smo vez med dirkači in vodstvom dirke, saj so bile te dirke mednarodne. Dirkači so bili po večini navdušenci, mehaniki, zelo malo je bilo profesionalcev. Prihajali so od vsepovsod: iz Španije, takrat še Češko-Slovaške, Alžirije, Švedske, Nove Zelandije. Dirke so bile pozivne, za vse je bilo poskrbljeno: vsi »papirji« so morali biti urejeni, dirke so bile prijavljene, zmagovalec je dobil pokal in nagrado. Za varnost smo poskrbeli, kot smo najbolje znali in uspeli. Dirke si je ogledalo tudi do 30.000 obiskovalcev.”
