Rajko Slokar

„Prvič sem Šempeter opazil, ko smo se 15. 9. 1947 pripeljali z vlakom do šempeterske železniške postaje, občutki so bili zelo neprijetni, videli smo goriški grad, ki ni bil več naš. Pozneje sem kot dijak šempeterske gimnazije med pogozdovanjem in drugimi dijaškimi dogodivščinami bežno videl ruske bloke in nekaj stanovanj. Nekateri moji sošolci so takrat že živeli v Novi Gorici. Tri tedne v juliju 1952 sem sodeloval v prostovoljni delovni dijaški skupini, ki je preseljevala gimnazijo iz Šempetra v Novo Gorico. Šlo je za štiri objekte, ki so jih zgradili z namenom za bivanje udarniških brigad, na Grčni, nekdanji Ideal, in seveda tudi za prostor, ki je bil pozneje namenjen menzi dijaškega doma. Preseljevali smo gimnazijo tri tedne v te štiri stavbe in tudi v prostore dijaškega doma, ki so prej služile mladinskim delovnim akcijam v letu 1948. Tam je gimnazija začela delati v treh stavbah, v prvi je bil dijaški dom.

Od takrat se spominjam prijetne anekdote. Bili smo sorazmerno po količini dobro hranjeni in smo tudi kdaj uživali okolje, zlasti okolje dveh umetnih jezer, izkopov za pridobivanje ilovice. Imeli smo navado, da smo po kosilu imeli enourni počitek, nekateri in nekatere so šli tudi počivat in spat. Prvo noč sem prespal kar pod borovcem. Naslednje jutro sem se zbudil zaradi rose, borovci so bili mladi in niso imeli dovolj varovalne moči. Ob teh dveh jezercih je bilo veliko življenja. Bilo je veliko majhnih zelenih regic. Pubertetniška hudomušnost nam je narekovala, da smo enemu dekletu v posteljo med rjuhe natrosili od 30 do 50 majhnih, zelo simpatičnih regic. Nekoliko debelušna mladenka je sprožila vik in krik svetovnega dometa. Fantje smo se režali, dekleta so nas pa hudo besedno obdelala. Takih regic žal ni več. Mestno okolje jih je uničilo.

Po tem preseljevanju sem šel v Bačo pri Modreju, kjer smo taborili skupaj s kanalskimi taborniki. Tu sem bil vodnik, za nagrado pri udeležbi pri preseljevanju. Bil sem vojna sirota. To je bila moja prva tri tedenska nastanitev v rastoči Novi Gorici, kjer smo opazovali, kako raste OBLO (oblastna stavba). Drugič sem doživljal pohode iz solkanskega uredništva Nove Gorice (v Solkanu je bilo uredništvo Nove Gorice, v stavbi nasproti današnje bencinske črpalke. Tam je bil DOZ – državna zavarovalnica. Jože Jelerčič je bil takrat urednik).

Tretjič sem doživel Novo Gorico tako, da sem se najprej znašel v enem od ruskih blokov, kjer je prijatelj Čuk Edi imel starše (oče je bil gradbeni mojster). Da sem lahko pri njem prespal, sem iz solkanske mizarske lesne šole prepeljal na bareli posteljo v ta blok. Čez nekaj mesecev sem dobil potem ko sem prevzel eno izmed vlog v igri Goriškega gledališča, v golobnjaku šestega bloka stanovanjce, ki je imelo tri okna, zelo skromno kvadraturo in skupno kopalnico, skupna stranišča. Tako mi je ta vloga pomagala, da sem prišel do skromnega stanovanja, da sem potem lahko učil v OŠ v Šempetru in nato na Delavski univerzi v Novi Gorici. Celo poletje 1961 smo urejali prostore Delavske univerze, preseljevali smo pohištvo iz nove osnovne šole v prostore na Grčni, kjer je bila prej gimnazija.

Gimnazijski časi so bili leta 1953 zelo zanimivi. Živ je bil problem Trsta. Spominjam se gesla »Dajte nam puške, gremo na Trst«. Biti smo morali zelo pozorni na poti od železniške postaje do gimnazije, ker so tu bili tanki, ki se jim nismo smeli približati. S kovčki smo prihajali ob sobotah od doma, gibati smo se morali samo po označeni poti mimo barak takratnega zdravstvenega doma (kjer je zdaj gledališče). Vojaki so nam grozili – zaradi naše varnosti.

Ponovno sem doživel Novo Gorico, ko sem se konec 1966 vselil v nebotičnik. Tokrat je bilo to na višjem nivoju!

Vzporedno z gradnjo Nove Gorice so nastajali v bližnji in daljni okolici objekti, ki so sodili k društvom in organizacijam v novogoriški občini, za potrebe Novogoričanov. To so bile planinske postojanke na Kekcu, Trstelju, v Lepeni, na Krnu in pri Krnskih jezerih ter tudi dom na Lazni, ki je sicer sodil k telesno kulturni zvezi.

Novo Gorico smo polnili tudi z izobrazbenim nabojem, pridobljenim z rednim študijem in študijem ob delu.”