Eno temeljnih vprašanj v ljudski knjižnici je bil vedno izbor knjig, ki so jih ponujale bralcem. Knjižnica je pridobila knjige z nakupom ali darilom. Popolne knjige, ki so postale last knjižnice, so nato vpisali v inventarno knjigo.
Lastnino so označili s knjižničnim pečatom ali z žigom, odtisnjenim na hrbtno stran naslovnega lista. Nad okrogli žig so z navadnim svinčnikom izpisali signaturo, pod žig pa inventarno številko. Na levi zgornji rob na platnicah (ob hrbtu) so nalepili gumirano etiketo, nanjo pa s črnilom vpisali signaturo.
Vsako knjigo so opremili s knjižnim listkom. Knjižni listek je predstavljal knjigo v njeni odsotnosti in brez njega knjige niso mogli izposoditi. Knjižni listek so vložili med platnice in vezni list – v papirni žep, ki je bil vdelan v platnice.
Knjižne zaloge so redno letno pregledovali. Knjige so se sčasoma pri posojanju izrabile, raztrgale, poškodovale, in po določenem številu izposoj jih ni bilo mogoče več popravljati.
Knjižničar je sestavil seznam knjig, predlaganih za odpis. Navedel je tudi kratko obrazložitev. Seznam je moral odobriti in potrditi upravni odbor knjižnice (knjižni odbor) na seji.
Knjižničarjevo delo je bilo tudi pisanje raznih poročil. Pripravljal je mesečna, četrtletna, polletna in letna poročila.
Knjižnice so bile proračunske ustanove, zavodi s samostojnim financiranjem ali pa v sestavu državnih organov, zavodov, družbenih in gospodarskih organizacij. Vse knjižnice so vsako leto sestavljale predračun dohodkov in izdatkov ter ga predložile ustreznim odborom. Dohodke pa je knjižnica prejemala od lastnih dohodkov (izposojnina, prodaja katalogov) donacij in raznih prispevkov vseh uporabnikov knjižnice.
mag. Helena Krampl Nikač
