Na Jurčičevi Muljavi je stalna razstava Od lanu do platna. Lan je bila nekdaj nepogrešljiva rastlina, ki so jo sejali naši predniki. Včasih tudi dvakrat na leto, glede na potrebo, saj je bil postopek tak, da je lan, pripravljen za terice, lahko ostal daljši čas v vetrovni stavbi. Doma je bil lan vedno na voljo. Uporabna je bila vsa rastlina, steblo in seme. Steblo za pridelavo platna, vrvi in drugih tovrstnih izdelkov. Seme je služilo za nadaljnjo setev in za pridelavo lanenega olja ter kot zdravilo za živino in človeka ob posebnih zdravstvenih stanjih (driska, živini ob telitvah itd.).
Pomembno srečanje s tericami je bilo leta 1966, ko je bil na Muljavi pravi kmečki praznik. Tisti čas je velik del kmečke arhitekture na novo obogatil celovitejši prikaz Jurčičeve domačije po vzoru večje kmetije iz 19. in začetka 20. stoletja. Na tej prireditvi so terice s svojimi folklornimi zgodbami in prigodami ponazorile, kako se pride do prediva. S hitrimi udarci so na terilniku natrle stebla, s posebnimi česali očistile vlakna in pripravile predivo.
Predice so predivo spredle v nit, iz katere so tkali platno. Dr. Boris Kuhar je tedaj pripovedoval, predice pa so to rade pokazale, kako so moškim, ki so nosili lan iz sušilnice, pripele zadaj rep iz prediva, ki je ponazarjal vso »lepoto in moč moškosti«. Vnel se je prepir, na moškega so planile predice, ga na ne najbolj nežen način položile na tla, mu odpele hlače in vsiljivi pezdir natlačile vsepovsod. Možakarji pa so ponoči predicam pripravili »nagačenega« moža, teričnikarja, in se na ta način ponorčevali iz njih. Nagačen mož je seveda bil bližje kateri izmed teric, kar je vzpodbudilo smeh, pri nekaterih tericah pa tudi malo jeze, saj je bila na ta način razkrita tudi intimna zveza.
V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je lan pri nas dobil malo večjo vrednost, saj je tovarna Motvoz in platno iz Grosupljega spodbujala sejanje lanu za industrijsko izdelavo platna.
V spominu Muljavcev je še vedno Habjanova gorica, ki je bila pokrita z lanom nič manj kot tri tedne. Takrat je bil namreč lan goden za nadaljnjo obravnavo. Lan so »godili« tako, da so ga razprostrli po travi.
Laneno platno so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nekatere družine uporabljale za lanene hlače, ki so jih nosili tudi mladi na Muljavi. Gracarjeva teta Lojzka iz Bele krajine se je odselila v Ameriko in svojo balo, ki je bila zavita kar v balo platna, pustila doma za uporabo v vasi. Tkanina še ni bila povsem obeljena, oblačila so bila trda, vendar za tisti čas zelo primerna, saj jih je domača vaška šivilja tudi primerno izdelala.
Spomini segajo tudi nazaj, ko so se otroci in tudi odrasli kmečki ljudje radi izkazovali ob igrah, vzetih iz kmečkega življenja in dela. Moj oče mi je pripovedoval zgodbo v zvezi z lanom:
Bilo je avgustovsko nedeljo v letu 1955, takoj po nauku, ki smo ga otroci morali obiskovati kot nepriljubljen del cerkvenega obreda. Svoboda je za otroke prišla šele po nauku. Tisti čas smo tekali po cerkvenem cvingerju, ko nas je poklical Hočevarjev oče, ki je stal ob njivi lanu. Vsi zasopli, bosi kratkohlačniki smo obstopili moža, ki je bil nedeljsko opravljen, v beli snažni srajci s telovnikom, na verižici je imel obešeno tobačnico, in užival ob pogledu na svoj lan. Najprej je vse povprašal, kako nam je ime, mene je prepoznal, saj je mama pri tem kmetu služila. Poznal je otroško energijo in hvalil svoj lan, ko je modri cvet že prehajal v seme. Njegova njiva (Hočevarjeva), po imenu Dolga, ni bila široka več kot 20 metrov. Vedeli smo, da je imel mož nekaj za bregom, ker drugače bi bilo mogočnežu pod častjo, da bi se pogovarjal z otroki. Dal nam je nalogo, kdor bo prvi pretekel širino njive, posajene z lanom, tisti bo zmagovalec. Še enkrat smo pogledali strica, ki je imel nekaj let meščanske šole, če resno misli. Odločni kmet je kar žarel med otroki, ki smo ga začudeni gledali, saj se vendar škode ne sme delati. Odločno je rekel: »Kar sem rekel, sem rekel!« In pokazal je mesto za začetek teka. Na znak smo hkrati vsi stekli. Že po nekaj metrih teka in po »navdušenju« štarterja smo spoznali, da to ni šala. Stric se nam je smejal in nas spodbujal k tekmovanju. Lan se nam je zapletal okrog nog, trde glavice lanu pa so nas tolkle po bosih podplatih, dokler ni sledil padec. S težavo smo vstali, se osvobodili lanu, ponovno stekli in spet padli. Tek je bil za nas otroke v tekmovalnem duhu kar zahteven, za strica pa potrditev izkušnje, ki jo je verjetno imel še iz otroških dni. Stric je določil zmagovalca.
Tek smo na željo »sodnika« še večkrat ponovili in tekmovali, komu bo uspelo priteči najdlje do padca, saj do konca njive ni uspelo nikomur. Po koncu tekme nas je Hočevarjeva teta nagradila s kosom belega kruha.
O tej pripovedi, ki sodi danes gotovo med etnološke zgodbe, lahko razmišljamo na več načinov. Ali se je ob tem več kot sedemdesetletni stric spominjal svojih otroških dni ali pa je hotel, da se ta igra prenese tudi v prihodnji rod? Zagotovo pa, varčen in trdega dela vajen, mu je bila napravljena škoda manj pomembna kot to, da je pripravil veselje otrokom in v sebi pa obudil spomin na otroštvo.
Zanimivo bi bilo, da bi etnologi poiskal in preverili, če je tekmovanje otrok v teku po lanenem strnišču potekalo tudi drugje.