Hmeljar

Fran Roblek je bil hmeljar, ki je z vztrajnostjo in doslednostjo iskal vedno nove rešitve za izboljšanje in napredek hmeljarstva. V svojih vzornih nasadih je delal poskuse in bil prvi hmeljar, ki se je dolga leta resno ukvarjal s selekcijo hmelja. V svojih hmeljiščih je skrbno opazoval razvoj hmelja in z apnom zaznamoval najboljše in za selekcijo primerne rastline. To je opravljal vedno sam, metodo pa je na „poučnih shodih” priporočal vsem hmeljarjem.

Olvasás tovább

Ko je začela nasade poznega hmelja napadati peronospora , je bil Fran Roblek spet prvi, ki se je lotil škropljenja. Prav tako je kmalu uvidel pomen pravilnega sušenja za kakovost hmelja. Po lastnem načrtu si je v svoji sušilnici uredil sušenje hmelja s potiskanjem toplega zraka s pomočjo velikega elektroventilatorja. Njegova sušilnica je veljala za najboljšo v takratni banovini.

Na svoji domačiji je nato zgradil še večji objekt s sušilnico na nasprotni strani deželne ceste Ljubljana–Celje. Del objekta je bil namenjen tudi za prireditve. Poleg gostiln so v nekaterih hmeljskih sušilnicah uredili prostore tako, da so v njih lahko izvajali razne prireditve. Poleg Hodnikove dvorane je bila v Žalcu najbolj znana Roblekova. V njej so potekale gledališke predstave domačega Dramatičnega društva in okoliških društev. Tu je bil npr. marca 1922 Savinov večer v počastitev Rista Savina, sicer pa so v dvorani vsako leto prirejali božičnice, plese in mnoge druge kulturne manifestacije. Te dvorane so bile središče kulturnega življenja v kraju do izgradnje Sokolskega doma leta 1939, ko je Žalec dobil prvo novo večjo dvorano, in do izgradnje Hmezadove dvorane po drugi svetovni vojni.

Njegovi uspehi pri sušenju hmelja so ga spodbudili, da je med hmeljarji vneto propagiral gradnjo dobrih, modernih sušilnic. Vedno je govoril: „Najboljši hmelj se v slabi sušilnici pokvari, zato je dobra sušilnica za vsakega hmeljarja velikega pomena.” S svojim delom je dosegel, da so bili njegovi nasadi med najlepšimi, njegov hmeljski pridelek pa po kakovosti med najboljšimi. Zato ni čudno, da je na hmeljskih razstavah prejemal visoka odlikovanja. Tukaj omenjamo samo tista odlikovanja, ki so ohranjena v družinskem arhivu, saj se je mnogo gradiva (odlikovanja, diplome, fotografije, rokopisi itd.), predvsem tistega, ki je bilo posojeno za hmeljske razstave po letu 1945, izgubilo.

Ohranjena odlikovanja so:

1. bronasta medalja, 1888, spodnještajerska regionalna razstava v Celju,

2. bronasta medalja, 1900, svetovna razstava v Parizu,

3. častna spominska medalja, 1908, ob 25-letnici Inštituta za pivovarstvo v Berlinu,

4. zlata medalja, 1910, mednarodna razstava v Londonu,

5. zlata medalja, 1913, kmetijska razstava alpskih dežel v Gradcu.