Grof Franc J. Hanibal Hohenwart je imel v dvorcu veliko knjižnico. Ko je posest leta 1959 prevzela Kmetijska zadruga Pivka, je v dvorcu uredila stanovanja za svoje delavce, knjige pa so pometali na dvorišče in jih zažgali. Še prej je ena od Rozmanovih iz Šmihela, ki je bila na Ravnah zaposlena kot dekla, z njimi napolnila dve vreči in jih odnesla domov. Ker so bile razen izjem v tujih jezikih, so dolgo tičale na seniku, pokrite s slamo, nazadnje pa so jih podarili postojnskemu slikarju Mariu Valentiniju v zameno za štiri slike. Ni znano, kaj je storil z njimi, verjetno pa jih je prodal italijanskim antikvariatom in s tem kril del svojih študijskih stroškov.
Pri predaji slik pa Rozmanovi niso bili natančni in je dober ducat knjig na seniku ostalo. Po njih sodimo, da je knjižnica vsebovala dela v 5 različnih jezikih, v latinščini, italijanščini, nemščini, francoščini in slovenščini, med njimi pa so prevladovale strokovne in poljudnoznanstvene vsebine. Precej knjig je bilo tudi verskega značaja. Na primer v latinščini tiskan »Priročnik o krščanskem življenju« patra Angela Salutata, izdanega v avstrijskem Linzu leta 1727 z osebnim posvetilom avtorja grofu Karlu Anselmu Hohenwartu. Prav tako ena od 4 knjige obsegajočega dela, izdanega 1828 v slovenski bohoričici z naslovom »Življenje svetnikov in prestavni gradovi« s svetniškimi biografijami, priložnostnimi nagovori in dnevnimi molitvami. Na Slovenskem zelo popularno delo je doživelo kar dva ponatisa. Avtor Franc Meriti je bil rojen leta 1771 v italijanskem Tolmezzu. Sprva je bil trgovec in mornar, leta 1800 pa je postal duhovnik. V treh letih se je naučil slovenščine, nato pa pretežno kot kaplan služboval v Horjulu, Selcah pri Škofji Loki, na Krki in Rovtah pri Logatcu, končal pa je kot kanonik v Novem mestu.
Dve od ohranjenih knjig sta bili ob svojem času še posebej popularni. Na častno mesto lahko postavimo francosko delo »Traite du vrai merite d l´homme« (O človekovi časti oz. vrednosti) krščanskega filozofa Charlesa Francoisa Nicolasa le Maitre de Clavilla. Njegova knjiga je doživela ogromno izdaj, kar 73, v treh različnih jezikih. Nekaj prav posebnega pa je bila v rokopisni obliki tiskana knjiga »O univerzalnem zdravilu« doktorja Jeana Alihauda iz Aixa v francoski Provansi. Gre za purgativ v obliki praška, ki so ga avtor in njegovi potomci uspešno tržili več kot sto let, farmacevti pa njegove sestave še do danes niso v celoti razjasnili. Izumitelj si je z njim pridobil ogromno bogastvo. Kupil si je dva gradova, kralj pa ga je povzdignil v barona in mu podelil čast dvornega svetnika. Zdravilo so prodajali po vsej srednji Evropi, zaradi številnih poskusov ponarejanja v posebni embalaži s podpisi in žigi proizvajalca. Podoben namen je imel tudi »rokopisni« priročnik, ki so ga posredovali uglednejšim kupcem. V njem je dr. Alihaud med drugim zapisal: „Jemljite moj prašek, uporabljajte ga brez strahu in posnemajte moj primer, ki sem bil že od rojstva slab in nemočen, tako da boste pri 80 letih srečni, polnega zdravja in starši velike družine. Sam nisem nikoli jemal katerega koli drugega zdravila!” Priročnik je bil na razpolago v treh jezikih. Ravenska nemška verzija je bila tiskana leta 1765 v Strasburgu.
Priročniki so bili na Ravnah očitno zelo priljubljeni. Ohranili sta se na primer knjigi, izdani za hišne gospodarje (Der Hausvater, Hannover 1877) ter hišne gospodinje (Die Hausmutter und ihren Geschäfften, Leipzig 1779). Na Ravnah se je znašel tudi priročnik za pouk in vzgojo plemiških dečkov (Neuer Mentor oder Unterweisungen für die Knaben) iz leta 1774, prvo tovrstno delo, ki ga je v Evropi napisala kakšna ženska. Avtorica, Marija le Prince de Beaumont, je bila obubožana francoska plemkinja, ki je bila prisiljena, da se je preživljala kot guvernanta, ob tem pa napisala tudi vrsto leposlovnih del, med drugim tudi znano zgodbo »Lepotica in zver«. Po eni od kasnejših verzij so posneli tudi filme, med drugim Disneyevo risanko, ki je prejela Oskarja. Med ohranjenimi strokovnimi deli so se znašle celo »Vaje iz eksperimentalne fizike« (Lezioni de fisica sperimentale) z likovnimi prikazi opisanih poskusov. Priročnik so uporabljali na italijanskih univerzah, napisal pa ga je Abate Nollet, član Kraljeve znanstvene Akademije v Parizu in Kraljevske družbe v Londonu (njen član je bil tudi naš Valvasor!), izdan pa je bil v Benetkah leta 1746.
Nekatere od ravenskih knjig so opremljene tudi z ekslibrisi. V ta namen je F. J. H. Hohenwart sprva uporabljal svoj grofovski grb, po poroki pa kombiniranega skupaj z heraldičnimi simboli svoje soproge.