Večerni klepeti z »Zanimivimi Izolani« so se po devetih uspešnih letih iz čitalnice Mestne knjižnice Izola preselili v mestno dnevno sobo – na Manziolijev trg, natančneje v Wine bar Manzioli. Gost zdaj že 68. srečanja je bil Drago Mislej – Mef, novinar, glasbenik, tekstopisec, urednik tednika Mandrač. Še sveža je med nami njegova zadnja cedejka »Najboljša leta«. Z Mefom se je pogovarjala Nataša Benčič, Novinarka Radia Koper – Capodistria. Navzoče je pogostil Bruno Zaro.
Mef je, ko ga srečaš, itak kot en tuš dobre volje, niti malo zvezdniški, je kot tisti sosed iz sosednje ulice, ki ga vsakič rad srečaš in s katerim se lahko vselej kaj pomeniš. Tak, spontan in obenem nevsiljivo zabaven, je bil tudi na četrtkovem večernem klepetu z »Zanimivimi Izolani«.
Uvodoma je, s precejšnjo mero humorja, ugotavljal, da je eno tretjino Postojnčana in dve tretjini Izolana, a to še ne zadošča, so mu rekli, da bi bil čisto pravi Izolan. Kakorkoli že, nekomu in nekje se moraš roditi, nekje odraščati. On se je pač rodil v Postojni očetu avtomehaniku, borcu Gradnikove brigade in materi, ki je preživela internacijo v Ravensbruecku, a o tem ni želela nikoli posebej govoriti. Odraščal je tako rekoč na dvorišču prevozniškega podjetja Transavto, med kamioni, gumami, oljem in starimi akumulatorji, tako da je »čisti čudež, da nisem ratal mehanik«, se je svojega otroštva spominjal Mef. Je pa postal mladinski voznik gokarta, eden prvih v Sloveniji; bil pa je tudi nadarjen nogometaš, član nogometne mladinske reprezentance Primorske. Zanimivo, na prvem gostovanju v Izoli je spoznal koga drugega kot Mariota fašista. Kariere pa ni nadaljeval v športu, temveč v novinarstvu. Pot ga je vodila preko informativnega programa in mladinske redakcije na Radiu Koper ─ Capodistria, do urednikovanja na koprski televiziji, naposled je vodil in urejal časnik Primorske novice, vmes se je še angažiral, da bi SZDL – Socialistična Zveza Delovnega Ljudstva postala javni servis občanov. Velika prelomnica se je zgodila, ko je v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja skupaj s privrženci ustanovil izolski tednik Mandrač, katerega je danes lastnik, direktor in glavni urednik, ves čas pa je bil predvsem novinar. In glasbenik. V 80-ih je nastopal z zasedbo Deseti brat, pozneje še s Hišnim bendom, sodeloval je z zvenečimi imeni iz slovenske glasbene scene – s Predinom, Kreslinom, Lovšinom in Kovačičem, še sveža je med nami njegova zadnja cedejka »Najboljša leta«, ki jo je izdal skupaj s svojo skupino Narodnoosvobodilni bend. Je avtor 400-ih besedil, ki jih je napisal za izvajalce, med katerimi najdemo izolskega sanremista Štefana Horvata, Danila Kocjančiča, Tinkaro Kovač, Aniko Horvat, Slavka Ivančiča, … ter skupine Halo, Kameleoni, Faraoni in številne druge. Njegova besedila so bila večkrat nagrajena na Slovenski popevki in na Melodijah morja in sonca.
Mef je, se ve, zapriseženi levičar. Je član društva Izolani, dobronamerni nergač v občinskem svetu, rahločuten do vprašanja mladih in četudi je sam že upokojenec in nono, mu gre »pretirana srb« za upokojence, medtem ko se mladi nimajo kam dati, pošteno v nos.
Poleg Mefovih glasbenih vložkov, sta večer glasbeno popestrila Enzo Hrovatin in švedska džezistka izolskih korenin, Marina.
Ksenija Orel
