Kot že rečeno, o samem poteku pobega Maxa Adolfa Westna iz Kazenskega taborišča Kočevje sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. septembra 1946 ne govori. Dokaj natančno pa ga v svojem „Poročilu” opisuje že omenjena sodelavka UDBE. Po njenih navedbah se je Anica Kranjc 9. novembra 1945 iz Celja odpeljala z vlakom v Kočevje. Vreme je bilo deževno in megleno in zato kot naročeno za izvedbo pobega. Dogovorjeni so bili, da se ob 14. uri srečajo na glavni cesti, ki je vodila od kolodvora proti tekstilni tovarni, kjer naj bi Kranjčeva srečala avto in šoferja.
Kranjčeva, ki je bila vsa mokra od dežja, je šla naravnost k vratarju v tovarno vprašat, kdaj dela Max Adolf Westen. Vratar ji je povedal, da do treh popoldan in ga dal takoj poklicati. Kranjčeva je Maxu Adolfu Westnu povedala, da ga misli popoldan vzeti s seboj. Povedala mu je tudi, da ima zanj pripravljeno legitimacijo in da bo zadaj za tovarno narahljala ograjo, da bosta z dr. Markgrafom mogla hitro skozi. Nato se je poslovila in odšla. Železnik in Žerovnik sta prišla k tovarni po drugi strani, hkrati pa se je tja z avtomobilom pripeljal Kac.
Ko je Kranjčeva proti poldnevu šla po glavni cesti na postajo, je videla stati nek rumen avto ob cesti. V šoferju je spoznala Kaca, on pa njo, vendar noben od njiju ni vedel, da sta v Kočevje prišla zaradi ene in iste stvari. On je bil že nervozen in ji je zaupal, da čaka tu na Železnika. Njej so se zasvetile oči, spogledala sta se in Kac jo je vprašal: »Pa menda niste vi tista gospa? Tu se moram srečati z neko gospo iz Maribora, da bomo skupno nadaljevali pot.« Ona se je zasmejala in povedala, da je prava. Ko sta se ogledovala okrog ceste, sta prišla Železnik in Žerovnik. Povedala jima je, da je z Maxom Adolfom Westnom že govorila. Nato so se vsi skupaj odpeljali za tovarno in zrahljali ograjo, da bi ubežnikoma olajšali pobeg. Nato so odšli na pokopališče in od tam gledali na tovarno. Kac pa si je dal ves čas opraviti z avtom in ga „popravljal”.
Ko je bila ura že tri popoldan, so zagledali Maxa Adolfa Westna, ko je odhajal iz tovarne, za njim pa je prihajal dr. Markgraf. Šla sta proti ograji in jo na kraju, kjer je bila razmajana prečkala. Tudi oni trije so se spustili s pokopališča po gričku navzdol in kakor po naključju prišli skupaj na sredi poti. Mimogrede so si pokimali in jo eden za drugim mahnili po cesti proti avtomobilu, v katerem jih je že nestrpno čakal voznik Kac. Hitro in brez besed so sedli v avto. Kranjčeva je Maxu Adolfu Westnu in dr. Markgrafu izročila ponarejeni legitimaciji, nato pa so z največjo hitrostjo oddrveli proti Ljubljani.
Ko jih je minil glavni strah, so se začeli celo šaliti. Maxa Adolfa Westna je skrbelo, kaj če jih slučajno legitimirajo in posumijo, da sta njuni legitimaciji ponarejeni. Železnik je pokazal nabite pištole in brzostrelko poleg sebe. Sam je bil oblečen v partizanskega poročnika, povrhu pa je imel dolg usnjen plašč. Iz tega opisa bi lahko sklepali, da je bil v uniformi oznovca. Do Trojan se ni zgodilo nič posebnega. V primeru, če bi jih ustavili in ugotovili, da imata ubežnika ponarejeni legitimaciji, pa so imeli namen sprejeti borbo in se umakniti na gorenjsko stran. Če bo pa šlo vse po sreči, so nameravali vožnjo nadaljevati proti Celju in Mariboru.
In res so jih na Trojanah legitimirali oboroženi vojaki, ki so govorili srbsko. Železnik se je hitro znašel in je začel kričati na nekega vojaka, zakaj ima strgane čevlje. Zahteval je, da gre takoj na komando in zahteva druge. Zapretil mu je, da ga ne sme več srečati v teh čevljih, ker ga bo sicer vtaknil v zapor. Vojak se je opravičeval in legitimacij sploh ni pogledal. Potem ni bilo do Celja nobene nevarnosti več. Max Adolf Westen se je zavedal, da je verjetno zadnjič videl Celje, kjer je preživel večino svojega življenja, kar ga je tako prizadelo, da je hotel skočiti iz drvečega avtomobila. Kranjčeva ga je z vso močjo tiščala k sebi in ga prosila, naj ne dela neumnosti v tako usodnem trenutku. Ko so prišli do Frama, je ona izstopila, ostali pa so se peljali naprej proti avstrijski meji.
Max Adolf Westen in dr. Markgraf sta naslednji dan s pomočjo kmeta Jožeta Šerbineka jugoslovansko-avstrijsko mejo prečkala brez kakršnih koli zapletov. Max Adolf Westen se je v Avstriji nastanil pri svojih starših v Kalwangu na avstrijskem Štajerskem, pri katerih je že bila tudi njegova žena Irene z otrokoma Maxom in Hansijem. Kot se navaja v dokumentih UDBE, naj bi se začel ukvarjati z nedovoljeno trgovino z derivati opija. Ker naj bi mu bile britanske okupacijske oblasti na sledi, se je pred njimi leta 1947 izselil v Argentino.
Po navedbah UDBE naj bi ga k izselitvi silila njegov oče in stric Avgust, ker je osramotil dobro ime Westnove družine. Da bi si tam lahko ustvaril eksistenco, mu je stric Avgust dal ali posodil 400.000 švicarskih frankov. S tem denarjem je v predmestju Buenes Airesa skupaj s svojim šoferjem, ki ga je novembra 1945 prepeljal čez avstrijsko mejo, ustanovil mehanično delavnico (neke vrste avto-servis), pozneje pa je ustanovil še pekarno na električni pogon. Umrl je 1. julija 1955.
