Elektrarna v Skalcah, ki je zgrajena na Selški Sori, je naslednica prve javne elektrarne za mesto in nunski samostan, ki je bila zagnana že 4. avgusta 1894 v Krennerjevi tovarni sukna pri Lahovem mostu. Tako je bila Škofja Loka prvo mesto na Slovenskem, ki je dobilo javno električno razsvetljavo. Ker je bila ob koncu prve svetovne vojne ta elektrarna že zastarela, so pričeli z gradnjo nove elektrarne v Skalcah, na mestu stare Balantove žage. Načrte zanjo je izdelal Miroslav Kasal. Bila je moderna in je omrežje razširila od Veštra na zahodu do Trate na vzhodu in Stražišča na severu. (Štukl, 1992, str. 35-36) Dovoljenje za obratovanje je dobila 16. maja 1922. Kasneje je doživela več sprememb in dopolnitev. (Koželj, 1994, str. 78)
Leta 1956 se je v elektrarni zaposlil Ivan Bertoncelj, ki je bil več let tudi njen obratovodja. V njej je bil zaposlen do svoje smrti leta 1986. Z družino je stanoval v hiši poleg centrale, kakor se ljudsko imenuje hidroelektrarna.
Njegova hči Janja Vizjak se takole spominja svoje mladosti ob centrali:
»Ob hidroelektrarni sta bili nekoč dve stanovanjski hiši, v katerih so imeli stanovanja delavci, zaposleni v podjetju Elektro Kranj. Tu je imelo dom pet družin. Mi smo stanovali na vrhu. Moj oče Ivan Bertoncelj je bil obratovodja elektrarne. Sama se spominjam še delavcev: Janka Prevca, Franca Zupanca in kasneje Janeza Rakovca. Franc Lotrič in Franc Podjed sta delala v Kranju. Stanovalci v hišah Elektro Kranja so se menjavali, ker so se upokojili, si zgradili svoje domove. Za stanovanja so vsi lepo skrbeli. Vsaka družina je imela tudi velik vrt, skupen sadovnjak, zaklonišče za dobro klet, drvarnico in skupno »šupo«. Tu je bila včasih tudi kovačnica in prostor za žganjekuho.
V elektrarni so delali v izmenah. Na roke so čistili grablje in v jesenskem času delali ponoči in podnevi. Nevihte, neurja in poplave so povzročale izpade elektrike in takrat spanja ni bilo. Malico so jim žene nesle kar v elektrarno. V elektrarni je bil vedno red. Naj kot zanimivost povem, da smo se dolga leta, ko doma še nismo imeli kopalnic, hodili kopat v elektrarno.
Mirno življenje ob Sori je bilo všeč mnogim znanim Ločanom. Ob Sori je k mojemu očetu, ki je pozimi rad kuhal žganje, mnogokrat prišel pisatelj Lojze Zupanc. Meni se je zdel velik kot gora. Mnogokrat je prišla na obisk babica Vida Ušeničnik. Tu se ji je zdelo mirno, prijetno. Rada je poklepetala in nam dala koristen nasvet za nego otrok.
Kasneje sta starša v bližini kupila zemljo in zgradila novo hišo, v katero smo se preselili leta 1979. Od nekdanjih stanovalcev sem ostala na elektrarni samo jaz z družino. V sosednji stavbi živijo v najemniških stanovanjih Bolgari in Makedonci. Živimo vsak svoje življenje s svojimi navadami in nazori. Večkrat se oglasi kdo od tistih, ki so včasih tu živeli. Radi se spominjajo tistih dni.
Ob elektrarni in ob hišah je še danes velik sadovnjak. Jablane so stare, a obrodijo najboljša jabolka, ki dišijo in se ti stopijo v ustih: voščenke, jonatane, rjavčke, bobovce. Ob Sori je tudi v najhujši vročini dovolj vlage, da sadje in vrtnine dobro uspevajo.
Pot ob Sori je še vedno prijetna. Tu je ogromno sprehajalcev s psi, mladih mamic z dojenčki. Odkar so dovozno cesto do elektrarne asfaltirali, je tu poligon za učenje vožnje s kolesi, pa tudi za dirke z mopedi in avtomobili.«