Vraževerna vas

V vasici za bistrim potokom je stalo sedem hiš. V prvi hiši sta stanovala dedek in babica, v drugi revna družina in vse tako do zadnje sedme hiše, ki je bila skrita v gozdu.

Prva hiša je imela velik vrt. Tu so rasle jablane, skoraj vse je bilo zasajeno z rožami. Prepevale so ptice … Res si je bilo vredno ogledati vse te lepote. Tako sta tudi babica in dedek tistega jutra slonela na oknu in opazovala ptice. Ob tem sta se rahlo smehljala, nakar sta se njuna obraza povsem zresnila. „Čuk, čuk!” je zaklical dedek. Babica je nekaj zamomljala. „Pridi, Tonka, greva k sosedom vprašat, kako se lahko rešiva smrti, ki jo prinaša ta ptica.”

Pri sosedovih je dišalo iz hiše. Mati in hči sta kuhali kosilo. Prav tisti dan so na obisk povabili Metko iz tretje hiše po vrsti, da bi se pomenili o poroki med njo in njihovim sinom. Na vrata sta potrkala dedek in babica. Gospodinja se je ustrašila in buča ji je padla iz rok. Razbila se je. „Joj mene, joj mene, hotela sem, da snaha  pride k nam, ne da mi bo sin odšel od hiše. „Ne skrbi, prinesla ti bom eno svojih čudovitih buč,” jo je mirila babica. Hči je razložila, da razbita buča oznanja, da bo nekdo odšel iz hiše, zato nova buča ne bo nič pomagala. „Prav mene je doletela ta nesreča, da bom izgubila še zadnjega sina. Kdo bo delal na njivi? S hčerko ne bova zmogli sami,” je dodala mati.

Stara dva sta menila, da sta pri tej hiši napravila dovolj slabega, zato so ju noge ponesle k tretji domačiji. Na pragu sta že od daleč zagledala srečno Metko. „No, kje so vajine maske?” je zaklicala. „Saj je pustna sobota.” Stopila sta do nje in godrnjala, le kdo da bi se menil za pustovanje, ko pa ti po vrtu leta čuk in kliče smrt. „Le od kod tebi tako veselje?” vpraša dedek. Dekle je s še večjo srečo v očeh povedalo: „Že najmanj trikrat se mi je danes predpasnik odvezal. Pa vesta, kaj to pomeni?” Skomignila sta z rameni. „To pomeni, da ljubljena oseba misli name. Saj vesta, o kom govorim!” Grenko sta se nasmehnila, ker sta vedela, da bodo s to ljubeznijo še težave.

Odgovora nista dobila, le še bolj sta jima po glavi hodila buča in čuk. Sledila sta poti in prišla do četrte hiše. Tu so stanovali štirje majhni otroci z mamo in očetom. Dedek in babica sta vstopila. Otroci so strašili in se zabavali v pustnih maskah. Le najmlajši je ni imel. Jokal je na ves glas, saj se mu to ni zdelo pravično. „Pridi k meni, da te potolažim,” mu je svetovala babica Tonka. Mati štirih otrok je obiskovalca postregla s kavo. Po tem so se pomenili o smrti, ki jo prinaša čuk. „Ne verjamem v te vraže!” je ves čas ponavljala mama. V roke je vzela staro krpo in jo zašila. „Ne izzivaj usode,” jo je opozoril dedek. „Kaj ne veš, da je na pustni dan prepovedano šivati, sicer pridejo kače k hiši?” „Saj sem že povedala, da ne verjamem v te neumne vraže,” je vztrajala. Ne dolgo za tem pa so imeli dvorišče polno kač.

Obupana, ker še vedno nista izvedela, kako se rešiti smrti, sta se mož in žena odpravila k Mici. Ona je bila modra, pa tudi vraževerna gospa. Verjela je, da moraš rožo ukrasti, če hočeš, da bo lepo rasla. Ukradla jih je kar nekaj, vendar se ni nihče jezil nanjo, ker je to plačala, kadar je ljudem pomagala na njivi. A pot ni prinesla nesrečnežev do Mici, ne da bi se vmes zgodila še ena nesreča. V peti hiši so se poslavljali od sina Janeza. Staršem je mahal v slovo, pri tem pa je hodil ritensko. Babica je žalostno pogledala v tla in si zašepetala: „Ubogi starši, sin hodi ritensko in s tem jih pelje v pekel.”

Prispela sta do Mici. Povabila ju je v hišo: „Pridita na toplo. Zdaj, zdaj bo začelo deževati.” Njena  dobra stara prijatelja sta se ji zasmilila, ko sta govorila o napovedi smrti. „Lahko bi iskali štiriperesno deteljico! A preden jo najdemo, vaju lahko že smrt dohiti. Predlagam, da gremo do tiste hiše v gozdu, sedma hiša ji pravimo. Tam živi starec Lojz, ki ima debelo knjigo. V njej so napisane vse vraže. Gotovo bi on znal pomagati.” Odločili so se, da takoj odidejo k Lojzu. „Saj lije kot iz škafa, rabili bomo dežnik, če bo kaj pomagal!” Mici je preverila, ali je njen dežnik še za uporabo, pri tem pa je čisto pozabila na vraže. V hiši se ne odpira dežnika, saj to prinaša nesrečo. Tega se je spomnil dedek, ko se je Mici med potjo spotaknila in padla v lužo.

Premočeni so prišli do Lojzeve hiše. Usedli so se za mizo in brali knjigo polno vraž. „Takole vama povem. Spodaj v kleti imam lestev, ki ima liho število prečk. Splezajta po njej in nasmehnila se vama bo sreča.”

Dedek in babica sta tako storila. Izposodila sta si lestev. Nosila sta jo po vasi od hiše do hiše. Po njej pa je splezal vsak, ki je hotel imeti srečo. Tako sta dedek in babica še veliko let živela srečno.