Slavka Cetin Čufar je rojena 30.3.1938 v majhni vasici Mrše v Brkinih, v številni družini, pri Šimonovih. Njeno otroštvo sega v čas 2. sv. vojne. Po končani osnovni šoli v Slivju, Občina Hrpelje-Kozina, je ostala na kmetiji, nato je odšla s trebuhom za kruhom v Bazovico pri Trstu (Italija). Tam je spoznala moža in odtlej živi v Bazovici pri Trstu. Sodelovala je pri Folklorna skupina Brkini s pripovedjo o starih navadah, običajih, oblačilih, s pisanjem scenarijev za celovečerne igre, s pesmijo in plesom. Leta 2009 ji je društvo ob desetletnici delovanja izdalo knjigo Brkinske stezice. Piše pesmi in zgodbe, je članica ŠK Zgodbarnica. Ljubiteljsko se ukvarja s poslikavo na steklo, kamen in druge predmete. V Knjižnici Kozina in tudi drugod je razstavljala svoja dela in fotografije svoje družine, ki jih predstavljamo v tej zbirki (fotografije od 19. st. do današnjih dni.)
Slavka je Brkinom posvetila pesem:
Brćini
V Brćinih je lepo,
ker se vidi svetlo nebo,
kamor se ozreš, je vse zeleno,
da se počutiš umirjeno.
Ljudje so skromni,
z vsem zadovoljni,
radi si pomagajo
za vse, kar rabijo.
Na vasi vsak vidi vse,
da zna, kdo kam gre,
vsak vpraša, kdaj se vrne,
da se zna, če se kdo zvrne.
Včasih beseda naredi besedo,
s katero se v vasi naredi jezo,
vsa vas o tem zna,
da se z muhe naredi konja.
Kakšno družino peče vest,
ker je kaj rekla brez premislit,
za vse zlo popravit,
se je treba za odpuščanje predstavit.
Na vasi se to rado zgodi,
če je potreba, se vse odpusti,
ker drug drugega so potrebni,
za si pomagat so vredni.
Slavka Cetin Čufar je rojena v vojnem času, ki ga je preživljala v strahu in pomanjkanju vsega. „Že od nekdaj imam rada prostost, naravo, živali, ljudi in vse, kar me obkroža, zato sem vse skrbno opazovala in poslušala,„, pravi o sebi avtorica knjige Brkinske stezice. V času vojne ni bilo pravih učiteljev, zato je bilo učenje bolj površno. Po končanem osnovnem šolanju je ostala na kmetiji, kjer se je počutila svobodno in srečno, kljub trdemu kmečkemu delu. V mladih letih je bila zelo vesele narave in je zelo rada plesala, ni prenašala tihih, molčečih ljudi in počasnega življenja. Rada je brala očetove knjige, a ponoči in skrivaj, kajti za takratne starejše ljudi, je bilo branje izgubljanje časa, saj je bilo na kmetiji potrebno opraviti sto in eno reč. Najbolj srečna je bila, ko je pasla krave, saj je takrat lahko brala po mili volji. Nato je šla s trebuhom za kruhom, v sosednjo Bazovico pri Trstu, kjer je spoznala moža, se poročila, rodila, tam živela in ustvarjala, kar počne še dandanašnji, kljub visoki starosti. Leta 1999 so v Brkinih ustanovili Folklorno skupino Brkini, kjer so sodelovale tudi njene tri nečakinje iz Mrš. Še posebej nečakinja Barbara Grželj se je zavzela, da popiše zgodbe, ki jih je pripovedovala Slavka, ali tiste, ki so jih njej pripovedovali drugi. Od januarja 2002 do julija 2009 je nastalo približno 70 zgodbic in pripovedk v domači brkinski govorici. Vse se godijo v Brkinih, večinoma na Mršah v obdobju Slavkine mladosti. Opisujejo resnične dogodke, ki jih je doživela bodisi sama ali preko starejših pripovedovalcev, vaščanov. Piše tudi pesmi, saj vanje strne življenje, ki ga je živela, na svojstven način. V pesmih podoživlja domači kraj Mrše, Brkine. Ljubiteljsko se ukvarja s poslikavami na steklo in na razne izdelke iz stekla, na kamen in druge predmete. Že kot otrok je zelo rada risala, vendar je v tistem obdobju umetniški navdih morala dati v drugotni plan. Ljubiteljica plesa, ritmov ljudske glasbe, predvsem pa ljubezen do Brkinov jo drži pokonci v poznih letih življenja. Pri celovečernih igrah Folklorne skupine Brkini je igrala, šivala obleke in pisala igre za kasnejšo uprizoritev. Z omenjeno skupino je sodelovala pri snemanju filma o življenju nekdaj v Brkinih.
