Jamski otroci

Mi smo bili jamski otroci, otroci iz jame, iz gramozne jame. Rojeni v petdesetih letih, sedaj že krepko prejšnjega stoletja, v času, ko se je skušalo grozote vojne, ki je bila še včeraj, čim prej pozabiti in izbrisati.

Gramozna jama (leži v Medvoškem klancu na levi strani Gorenjske ceste, ukleščena med Donovo cesto in Cesto na Svetje) je bila že v času našega otroštva popolnoma zaraščena in nikjer ni bilo več sledu, da so od tu med obema svetovnima vojnama odvažali gramoz, ko se je gradila betonska cesta Ljubljana – Kranj. Na odprtem delu je takrat stalo sedem hiš, na severnem delu pa je krog z dveh strani zapiral strm breg. To je bila tudi meja našega najzgodnejšega otroštva. V ta krog so prihajali tudi otroci iz bližnje okolice in tudi mi smo se že zelo zgodaj potepali, vsaj tako se nam je zdelo, daleč naokrog. Prečkanje glavne ceste je bil velik, in dolgo tudi prepovedan, podvig.

Razen starih Medvoščanov pravzaprav ne bi nihče več vedel, da je bila na tem kraju nekoč gramozna jama, če ne bi, tako kot še mnogo jam pri nas, med drugo svetovno vojno postala grobišče. V Medvoški gramozni jami je našlo poslednje domovanje petindvajsetih mladih fantov.

Na silvestrovo 1943 so Nemci iz begunjskih zaporov sem pripeljali petindvajset jetnikov. Na smrt s streljanjem so bili obsojeni zaradi ustreljenega nemškega oficirja. Petindvajset za enega. Petindvajset mladih mož, izbranih med množico begunjskih zapornikov, in zdi se, kot da je bilo merilo za izbor mladost.

Na svoji zadnji poti je šla kolona mimo hiše moje stare mame, ki je jetnikom prinesla vodo. Nemški vojak jo je s puškinim kopitom odrinil, da je tekla kri, še preden so počili prvi streli.

Smrt teh mladih ljudi, obsojenih brez sodbe, brez pritožbe se je globoko zarezala v zavest prebivalcev jame in vseh Medvoščanov.

Leta 1951 je država na grobišče postavila spomenik. Kamnit simbol Triglava na zidanem podstavku z dvema napisnima ploščama in v bron vlita podoba talca – delo kiparja Stojana Batiča. Grobišče in spomenik uokvirja  manjši spominski park, ograjen s stebriči povezanimi z verigami. Spomenik je v Registru nepremične kulturne dediščine Slovenije.

Starši so nam pripovedovali o streljanju, a za nas otroke je bila to neka oddaljena zgodba brez groze in strahu. To so bila leta, ko se je prihodnost vsem zdela svetla, nam otrokom pa še posebej. Igra nam je bila najpomembnejše opravilo na svetu in starši so nam to, tudi zato, ker je bila njim mladost ugrabljena, dovoljevali.

Spomenik stoji v kotu gramozne jame, ki je najbolj oddaljen od hiš. Tam smo bili otroci umaknjeni od oči staršev, in ker je bil »Triglav« imenitno skrivališče, verige med stebri pa edine gugalnice, ki smo jih imeli, smo se najraje igrali na tistem koncu.

Starši so nas vedno znova odganjali proč, a smo se umaknili samo toliko, da so svareči klici od hiš potihnili. Razbežali smo se tudi, kadar je na grob kdo prinesel rože in sveče ali se samo prišel poklonit spominu. V tistih časih se je to večkrat dogajalo.

Takoj, ko je bil zrak čist, smo se hitro vrnili in nadaljevali igro. Nekoč smo tam celo postavili gledališče. Od glavnega stebra do vrbe poleg smo za zastor napeli vrv in od doma privlekli nekaj desk, ki so služile za sedeže. V spominu imam, da se je potem zapletlo pri gledalcih in se je igra klavrno končala.

Nikoli pa nismo skrunili grobišča. Včasih smo prinašali cvetje z bližnjega travnika ali prelivali sveče, da je njihov plamen gorel dlje. Pogosto smo z napisnih tabel glasno prebirali imena padlih, kraje, od koder so bili doma (z vseh koncev naše domovine in tudi iz tujine), njihovo starost… 

Takrat se nam je zdelo, da so bili ustreljeni pri enaindvajsetih, triindvajsetih, štiriindvajsetih, že zelo stari.

Kasneje nam je tovarna Donit v bližini zgradila pravo otroško igrišče in potem smo samo še kdaj pa kdaj posedali na verigah ob grobu.

Ob spominu na nek dogodek ob grobišču pa me še vedno zaskeli.

Vem, da je bilo poletje in v kotu ob grobu, ki je bil najhladnejši del jame, smo se lovili in gugali. Ženico v črnem, ki je počasi stopala po poti od hiš do spomenika, smo opazili zadnji trenutek. Otroci so se v hipu razbežali, jaz pa sem kot vkopana obsedela na verigi. Od strahu me noge niso ubogale. Trdno sem se oklepala mrzle kovine in s sklonjeno glavo čakala na kazen. Živo se spominjam groze ob čakanju. Po glavi se mi je podilo vprašanje, kaj mi bo ženica rekla, naredila, ker je videla, da smo se igrali ob spomeniku. Bom kaznovana tudi za vse pobegle otroke? Trenutki so bili dolgi in bolj čutila sem kot videla drobno postavo v črnem, s cvetjem v rokah, ki se je počasi približevala. Ko se je končno ustavila tik ob meni, še vedno nisem upala dvigniti pogleda.

In potem je čisto potiho rekla: »Kar igrajte se, saj je imel rad otroke.«

Ne vem, kako sem še vedno v strahu potem le stekla proč. Stavek, ki ga je ženica izrekla, mi je še dolgo odzvanjal in mnogo let je minilo, da sem ga zares razumela. Vso materinsko ljube-zen, ki jo je ženica premogla, pa sem doumela šele, ko sem sama postala mama. In sedaj govorim sebi in drugim, da bi mi bilo ljubše, da bi bil nekoč moj pepel, nekje, kjer se igrajo otroci in ne na kakšnem bahavem pokopališču, kjer je vsak prvi november parada nečimrnosti.

Dandanes le poredkoma še kdo obišče ta kraj. Na večer pred zadnjim dnem v letu je vsako leto komemoracija in vsako leto se je udeleži manj ljudi. Mi jamski otroci še prihajamo, če le moremo. Spomin bledi, pa ne bi smel. Zato ne, da se med ljudmi nikoli več ne bi našel nekdo, ki bi zaradi zaslepljenosti ali strahu mirno sestavil seznam za streljanje, streljal vklenjene mlade ljudi, dvignil puškino kopito nad staro ženico…

Dandanes, ko je okrog nas toliko nestrpnosti, toliko sovražnosti, je tak opomin še bolj pomemben. In da bi ves čas vedeli, da je veliko mater, ki si upajo prinesti vodo kljub naperjeni puški, ali pa zmorejo pobožati otroka kljub svoji bolečini.

Ker samo tako lahko svetloba premaga temo.