Od začetkov obrti pa do prve polovice 20. stoletje, ko je obrt izumrla, so lončarji ob Dreti poskušali dodatno zaslužiti in izboljšati slab socialni položaj. Gospodarsko stanje v vaseh, kjer se je lončarstvo pomembneje razvilo je bilo slabo. Poročilo gornjegrajske zemljiške gospoščine celjski kresiji iz leta 1779 pravi, da so lončarji brez zemlje in živine, zato se ne morejo preživljati z delom na kmetiji. Gospodarski položaj je dodatno bil ogrožen s strani posredovalcev z vprežno živino ter raznašalcev in prenašalcev, ki so izvažali in razpečevali lončarske izdelke ter izkoriščali obrtnike. V tem primeru lahko govorimo o pojavu vaškega proletariata. Lončarji ter gospoščina so se zavzemali za ureditev domače obrti po zgledu meščanskih obrti na stopnjo organizirane dejavnosti.
Leta 1732, v času Marije Terezije, je izšel glavni obrtniški red, ki je bil podlaga za ureditev pravil vseh obrtniških cehov. Tako je gornjegrajska gospoščina leta 1740 sprejela izdani cehovsko-obrtniški red, ki ga je moral upoštevati vsak zadrečki lončar. Združitev cehov je pomenila skupno organizacijo s sedežem v Gornjem Gradu. Združenje je vodil nadlončar, ki je bil vez med lončarji in gospoščino.
Lončarski red je vseboval ukrepe zaščite domače obrti in prepoved proste prodaje lončarskih izdelkov. Predvideval je tudi triletno urjenje za lončarja, ki je bilo pogoj za vpisa v register lončarjev. Red je predvideval tudi denarno kazen za prekupčevanje tujcem ali izdelovanjem lončenine pred vpisom v register. Ukrep gospoščine in sprejeti red je pomagal razvoju lončarstva, s časom pa se je središče lončarstva preselilo v Kokarje, kjer so delovali črnolončarji, ki so postali prepoznavni na območju celotne današnej Slovenije zaradi kakovostnih in domiselnih izdelkov.
Leta 1776 je cehovsko-obrtniški red bil izpopolnjen. Nov lončarski red je imel 14 členov, v registru pa je bilo prijavljenih 76 lončarskih članov in 74 lastnikov lončarskih nosil. Ta nosila so služila za transport lončarskih izdelkov in sicer do 23 izdelkov. Kupiti jih je bilo mogoče le pri gornjegrajski gospoščini za 45 krajcarjev. Izpopolnjeni lončarski red je bil poskus zaščititi male lončarje, z monopoliziranjem pravice do lončarske obrti in razpečevanja izdelkov, vendar je nastal v obdobju, ko se je v javnem in političnem življenju že uveljavljalo načelo svobodne trgovine in obrti.
Ta poskus zaščite je propadel leta 1779, ko je kresija v Celju (celjski okrožni urad) ugodila pritožbi znanih posestnikov Jožefa Petelina iz Lajčje vasi in Ignaca Goričarja iz Potoka, ki sta kršila 14. člen reda. Oba sta začela lončariti s pomočjo hlapcev, lončarske izdelke pa prevažati z vprežno živino po ozemlju gornjegrajske deželne sodnije in izven nje v okolico Celja, dovoljeno pa je bilo samo osebno transportiranje z nosili. Na njuno početje se je pritožil nadlončar Martin Oberštej iz Pustega polja upravniku v Gornjem Gradu, ki je kršiteljema prepovedal opravljanje obrti in razpečevanje izdelkov. Kaznovana obrtnika sta se pritožila na kresijo, ki je v odločbi zapisala, da mora upravnik gornjegrajske gospoščine dovoliti svojim podložnikom prosto trgovanje in razpečevanje svojih izdelkov.
Zadnji poskus uveljavitve reda je bil poskus gospoščine potrditi lončarski red pri guberniji (višja upravna enota v stari Avstriji) v Gradcu, vendar je prejela pojasnilo, da je izdaja obrtniških pravil ali redov v pristojnosti osrednje državne oblasti in ne gospoščine, zato red ni bil potrjen. Obdržal se je register lončarjev kot zapisnik za dajatve lončarjev zemljiški gospoščini ter zapisnik lastnikov lončarskih nosil kot kontrola cene, po kateri so se ta prodajala.
Od 19. stoletja dalje so zgornjesavinjski lončarji lahko neomejeno, nemoteno in prosto izdelovali ter prodajali svoje izdelke. Razvoj tehnologije, industrije in drugi dejavniki so vplivali na zaton obrti. Tako so se mnogi lončarji z razmahom splavarstva podali med splavarje. V Zasavje se je razvilo rudarstvo, kar je spremenilo gospodarski značaj tamkajšnjih krajev, v katere so zadrečki lončarji izvažali svoje izdelke. Ob koncu stoletja so se pojavile kovinske posode, ki so nadomestile glineno posodo. Leta 1931 je ugasnila še zadnja zadrečka lončarija, ki se je nahajala v Potoku pri Francu Cigaletu, kar je pomenilo konec 600 let stare obrti.
