Ljubljanski kongres

Mesto je bilo politično mirno, imelo je ugodno lego blizu Italije, saj so povabili tudi neapeljskega kralja, ki zaradi starosti in debelosti ne bi prenesel dolgega potovanja. Po ocenah je imelo tudi dovolj primernih nastanitvenih možnosti. Hkrati je Ljubljana ustrezala tudi zaradi svoje obrobnosti, saj vodilni kongresniki zaradi uravnoteženosti niso hoteli izpostavljati pomembnih mest. Bali pa so se tudi prevelike ponudbe svetovljanske zabave, ki bi utegnila motiti delo kongresa.

Kongresniki so se sestajali na sejah, imeli pa so tudi neformalne razgovore ob različnih priložnostih druženja. Za časa kongresa se je zvrstilo 24 malih in 10 velikih ali splošnih sej. Male seje so rekli tistim, ki so se jih udeleževali samo predstavniki petih velesil, splošne pa so bile namenjene predstavnikom vseh sodelujočih držav. Kongresnik so zasedali vedno ob devetih zvečer, seje večinoma niso trajale več kot štiri ure. Ob tako imenitni udeležbi in tako pomembnih stvareh o katerih so odločali, se zdi nenavadno, da niso imeli v ta namen posebnega kongresnega prostora. Seje so bile večinoma kar v Metternichovemu stanovanju v Zoisovi hiši na Bregu, nekatere pa tudi na stanovanju pruskega diplomata Bernstorffa na Starem trgu.

Med pomembnimi politiki in diplomati je prvo mesto zasedal knez Clemmens Lothar Wenzel Metternich (1773-1859), ki je bil v dvajsetih letih 19. stol. na višku svoje politične moči in mu je prav v Ljubljani uspelo pridobiti ruskega carja za svoje, oziroma avstrijske cilje. Tako sta odločitve v glavnem oblikovali Avstrija in Rusija. Ko ju je podprla še Prusija, je bilo to, tudi zaradi omahljivosti in neenotnosti ostalih držav, za končni sklep več kot dovolj.  Odločili so se, da neapeljske probleme rešijo s silo. Po Metternichovem ukazu je avstrijska vojska v februarju 1821 krenila proti Neaplju, konec marca so bili uporniki brez hudih bojev premagani. Kralj Ferdinand je razpustil parlament in zopet zavladal s trdo roko kot neomajen vladar svojim napolitanskim in sicilskim ljudstvom. Vojaška intervencija naj bi bila svarilo vsem drugim uporniškim gibanjem. Toda še preden so se uspeli udeleženci kongresa zadovoljno raziti, so izbruhnili nemiri v Piemontu in upori v Vlaški (na ozemlju današnje Romunije) in Moldaviji  proti Turkom. Obe sta bili namreč pod Turško oblastjo, vendar pod Rusko zaščito. Kongres je s temi problemi prešel v drugo fazo, ki je bila popolnoma pod nadzorom Avstrije oziroma kneza Metternicha. Takrat si je že v celoti podredil najmočnejšega monarha, da je pozabil na svoja miroljubna načela iz Opave. Vlaška in Moldavija sta upravičeno pričakovali pomoč ruskega carja, toda ta se je med načeli Svete alianse raje odločil za legitimnost in suverenost turške nadoblasti, kot za načelo krščanstva. Nič več se niso pogajali in dogovarjali, o odločitvah Metternicha in ruskega carja so bili udeleženci kongresa na sejah samo še obveščeni. Ljubljanski kongres je zatisnil oči in Turki so grški upor krvavo zatrli!

Zunanje okolje in blišč kongresa

Šele decembra 1820 so bili Ljubljančani obveščeni, da se kongres iz Opave seli v Ljubljano, tako da so imeli zelo malo časa, da se pripravijo na veliki dogodek. Provincialno mesto s komaj 20 000 prebivalci je pričakovalo  udeležence desetih evropskih držav, s kronanimi glavami, najvidnejšimi evropskimi politiki in diplomati na čelu. Najprej so se Ljubljančani lotili temeljitega čiščenja in polepšanja mesta. Lastniki hiš so morali urediti in popraviti strešne žlebove, počistiti je bilo treba tudi ulične kanale, da ne bi zaudarjalo iz njih. Popravili so nekatere razdejane ulice in trge, izravnali prostor na mestu porušenega Kapucinskega samostana, uredili so zanemarjeno branjevsko tržnico ter obnovili mostnice na Špitalskem in Čevljarskem mostu. Ulična razsvetljava je bila skromna zato so povečali tudi število svetilk. Za čiščenje mesta so najeli posebne delavce, da ne bi kaznjenci, ki so po navadi čistili ulice, z rožljanjem verig motili visoke goste. Obnovili so tudi gledališče in redutno dvorano, skupaj z Deželnim dvorcem, Magistratom in Škofijskijskim dvorcem so ju ozaljšali z nizom lampijončkov.  

Kmalu po novem letu je prvi prišel knez Metternich, nastanil se je v palači barona Zoisa na Bregu. Za njim sta pripotovala avstrijski cesar in cesarica in se naselila v Vicedomskem oziroma Deželnem dvorcu (stal je na mestu današnjega sedeža Univerze), tik ob Kapucinskem trgu (danes Kongresni trg.) V vsem sijaju se je potem pripeljal ruski car in se naselil v Škofijskem dvorcu, škof pa se je preselil v semenišče. Revni neapeljski kralj je v Ljubljani živel na račun svojega sorodnika Franca I, zato so ga naselili v stanovanju trgovske vdove Marije Lipušič v Gosposki ulici. Nato so sledili prihodi drugih visokih predstavnikov in diplomatov dežel udeleženk. Monarhi so prišli s številnim spremstvom, Ljubljana je imela čez noč 500 prebivalcev več. Število je še naraslo, ko so v mesto pripotovali trgovci, obrtniki, bankirji in različni poslovneži ki so si obetali posel in zaslužek. Iz radovednosti in želje po zabavi pa so se v mestu naselili tudi številni podeželski plemiči, manjkali pa niso tudi pustolovci s svojimi načrti in računi.

Skoraj pol leta so Ljubljančani živeli v obsedenem stanju. Vse mesto, od čolnarjev, fijakarjev, trgovcev, krčmarjev, hotelirjev, mestnih veljakov, duhovščine, uradništva, policije se je pripravilo na to enkratno priložnost za zaslužek ali pa morebitna priznanja in privilegije, ki jih je v času kongresa podeljeval njihov cesar Franc. Na svoj račun so prišle tudi ubožnice, saj so bili visoki gospodje radodarni s prispevki. Naporna vloga gostiteljev se je  ves čas mešala z omotičnostjo udeležbe v zunanjem blišču kongresa, politični del je navadnim ljudem ostajal prikrit. Obveščeni so bili le toliko, kot se je zdelo primerno upravljalcem Evrope, v glavnem preko cenzuriranih poročil v Laibacher Zeitung in Klagenfurter Zeitung, slovenski časopisi pa za časa kongresa tako in tako še niso izhajali. Vladarji si niso želeli podanikov, ki bi se ukvarjali s politiko. Zgodovinsko znan je nagovor cesarja Franca I, ko je v času kongresa sprejel profesorje ljubljanskega liceja, gimnazije in normalke. Dobili so jasna navodila o vzgoji mladih v duhu tradicije monarhije in preprečevanju vdora novih idej, ki jih on ne odobrava. Tudi ne potrebuje  učenjakov ampak dobre, poštene meščane. Vendar so se takrat posamezniki med inteligenco in mladino že začeli precej jasno zavedati svoje narodnosti zato so na Ljubljanski kongres gledali drugače kot uradna politična javnost in večina prebivalcev. Da ljubljansko meščanstvo ne bi izražalo drugačnih nazorov, kot jih je zastopal uradni Dunaj, so od tam še pred začetkom kongresa poslali ljubljanskemu guvernerju navodila. Poučili so ga, naj tako v javnih nagovorih kot zasebnih pogovorih razširja monarhično načelo, legitimnost prestolov in naj odločno nastopi proti poizkusom, ki hočejo spremeniti ves družbeni red z demagoškimi nauki o ljudski suverenosti, narodnih zastopstvih, konstitucionalizmu in liberalizmu. Da je bila Ljubljana mirna, poslušna, lepo vzgojena in so se zato kongresniki v mestu dobro počutili, izvemo v nekem pismu Friedricha Gentza, Metternichovega pomočnika in desne roke kongresa: «Ljubljana, taka, kakršna je sedaj, je edina točka na zemlji, ki mi ugaja.« (Šenk, 1944)  

Notranji potek kongresa je šel skoraj neopažen mimo meščanov, zato pa so toliko bolj zasledovali in hkrati soustvarjali zunanji blišč. Priložnost, da so skoraj pol leta lahko videvali vladarje in ostalo svetovljansko gospodo na ljubljanskih ulicah, je bila res enkratna. Svojo radovednost pa so lahko tešili tudi ob številnih paradah, slavnostnih sprevodih, slovesnih mašah in drugih dogodkih, ki so bili vzrok za slavje. Za kongresnike je bilo potrebno pripraviti tudi različne zabave od plesov do maškarad v reduti, na strelišču in zasebnih hišah. V mestu so se vrstile tudi gledališke in operne predstave. Filharmonično društvo je prirejalo koncerte in v Ljubljano pripeljalo številne tuje pevce. Na plesih in kulturnih prireditvah ni smel manjkati nihče, ki je v metu kaj pomenil. Vladarji niso bili vedno prisotni, zato pa je bil tem bolj družaben Knez Metternich. Lahko si predstavljamo vznemirjenje in prerivanje med izbranimi ljubljanskimi damami, ko jih je na sprejem povabila avstrijska cesarica Karolina Avgusta! Višek dogajanja so predstavljale slovesnosti ob praznovanjih rojstnih dni  neapeljskega kralja, avstrijske cesarice in avstrijskega cesarja, ki je bila še posebej veličastna. Ob tej priliki so meščani svojemu cesarju podarili v tajnosti sezidan paviljon v Mestnem logu. V Ljubljani je bilo nastanjeno veliko število vojakov, pripravljenih za vojne posege, hkrati pa so imeli nalogo varovati svoje vladarje. Monarhom v čast so na Kapucinskem trgu prirejali parade, ki so bile vedno pospremljene z velikim številom navdušenih gledalcev. Mestu je bilo naklonjeno celo nebo: iz dnevnika Henrika Coste izvemo, da je bilo vreme v prvi polovici leta 1821 izjemno lepo in toplo, rekli so mu kar vreme treh cesarjev.

Visoki gosti so meseca maja odšli, Ljubljančani so se zopet vrnili k vsakdanjim skrbem, mestni očetje pa k pregledovanju blagajne in računov. Kongresniki niso bili skopi, bogato so nagrajevali trud svojih gostiteljev, mestna blagajna pa je bila na koncu vseeno prazna. Res so drage izboljšave in olepšave, ki so se zgodile zaradi kongresa mestu trajno koristile, vendar so zato zaostala nujna dela pri izsuševanju Barja in regulaciji Ljubljanice. Očitno se je tega zavedal tudi njihov cesar Franc, ko je odklonil postavitev spomenika na Kongresnem trgu v korist teh, za mesto nujnih posegov!