Iz obrobja mesta v center Ljubljane

Prva lokacija knjižnice je bila na Vožarskem potu št. 2 na današnjem Žabjaku v skromnem  prostoru osvetljenem s petrolejko, začetni fond pa je obsegal 248 knjig zbranih z darovi društvenih članov. Tedaj se je imenovala Javna ljudska knjižnica Gospodarskega naprednega društva za šentjakobski okraj. Da bi lahko knjižnica sledila svojemu poslanstvu, vsekakor ni mogla obstati v majhnem, mračnem prostoru društva, kjer je vztrajala 13 let. Vedno večji obseg fonda in naraščanje članov sta zahtevala nove, večje prostore. Po dolgotrajnih prizadevanjih se je knjižnica leta 1924 končno preselila na Stari trg 11. Večji prostori so omogočili knjižničarjem, da so lahko povečali fond iz rezerve, ki so jo hranili v zabojih. Delovni pogoji so bili boljši, saj je prostore namesto petrolejke razsvetljevala plinska luč. Kvalitetnejša je bila tudi komunikacija z bralci, k čemur je prispevala tudi sama lokacija. Knjižnica je prodrla na vidno prometno, trgovsko lokacijo in s tem dobila dodatno možnost privabljanja obiskovalcev. Fotografija iz tistih časov nam prikazuje pročelje lokala z skrbno urejenimi izložbami polnih knjig, ki so vabile k vstopu. Devet let je bila knjižnica na Starem trgu, razvijajoča dejavnost pa je zopet zahtevala večje prostore. O tem so večkrat pisali tudi v časopisih Jutro in Slovenski narod, stalnih promotorjih naše knjižnice. Na nekdanji Kongresni trg, v hišo Slovenske matice, se je knjižnica preselila leta 1932 in tam ostala do leta 1952. Poleg novih, večjih prostorov je knjižnica pridobila še boljšo lokacijo. Sedaj je bila že sredi mesta in ne gre zanemariti, da je bila v bližini univerze. In še nekaj – v novih prostorih je bila električna napeljava! Slovenski narod duhovito sporoča: «Tako je z razmahom knjižnice napredovala tudi tehnika: petrolejko je najprej spodrinil plin, tega pa elektrika.« (Slovenski narod, 8.6.1935, str. 25.)