Taki so Kuharjevi spomini na to obdobje:
»Prišel je konec imperija. Mi Slovenci smo takoj ustanovili Narodni odbor za področje in si nadeli dve najvažnejši nalogi, ki naj ju takoj izvedemo: 1. Zavarovati področje pred neredi, ki bi jih povzročili rudarji, če bi ropali po nemških skladiščih in grozili ”ustanoviti republiko”. Prav tako smo morali poskrbeti za hrano za prebivalstvo … Delovali smo z ”Narodno gardo” 24 fantov, ki so se pravkar vrnili s fronte in se ponudili služiti ”novemu režimu”. Zavili smo s slovenskimi barvami njihove avstrijske vojaške čepice in naša ”narodna vojska” je bila pripravljena na vse. 2. Druga naloga, ki smo si jo nadeli, je bila ”okupirati” čimveč obmejnega ozemlja za našo bodočo svobodno državo. V tem smo imeli srečo, kajti ena izmed glavnih železniških prog iz Tirolske je vodila skozi naše področje … Naša ”narodna vojska” je polagoma narasla na 120 mož … Širili smo mejo proti zahodu in severu in vzpostavili svojo civilno in vojaško upravo. Jaz sem postal major za področje, kjer sem prej služil kot pomožni duhovnik. Kot major sem bil vodja civilne uprave, vodja poštnega urada, cenzor, poveljnik krajevne sile dvanajstih mož in šef kontrole nad važnimi svinčenimi rudniki na tem področju.«33
Tako so se v Mežiški dolini hrabro držali do srede decembra 1918, ko so vzpostavili zvezo z narodno slovensko vlado v Ljubljani. Januarja naslednje leto pa je nova vojaška komanda v Ljubljani k njim poslala svoj vojaški oddelek in prevzela kontrolo. Kuhar piše: »Obdržali smo narodno ozemlje, vzpostavili red in nahranili prebivalstvo. Prepričani smo bili, da je bil to velik uspeh.«34
Do maja 1919 se je borba med slovensko narodno vojsko in nemškimi domačimi stražami še kar nadaljevala. Slovenci so napadli proti severu, proti Celovcu, tedaj pa so nemške straže s pomočjo Italijanov naredile protiofenzivo in Slovence potisnile daleč nazaj. Alojzij Kuhar se spominja: »Takrat sem moral prvič bežati. Naš cilj je bila Ljubljana, kjer so nam zagotovili, da Slovenci pripravljajo protiakcijo in da je na poti proti severu celo oddelek srbske vojske, ki bo okupiral mejo in se spopadel z Nemci.« In res se je protiofenziva pričela 28. maja 1919. Kuhar se je vrnil domov na področje svojega »dušnopastirstva« na čelu vojaškega oddelka, v katerem je bila polovica Slovencev in polovica Srbov.
_______
[31] Kuhar v svoji avtobiografiji enkrat zapiše tudi tako: »V avgustu 1918 sem bil imenovan kot pomožni duhovnik v nekem premogovnem področju.« Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 3.
[32] Rokopisni oddelek Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika.
[33] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 3 – 4.
[34] Prav tam, stran 4.
[35] Prav tam, stran 4.