Pri Prežihu v novi hiši, ki sta jo dobila Voranc in njegova žena Marija po drugi svetovni vojni v dosmrtno uživanje, je pisateljeva vdova ohranila Vorančevo delovno sobo s pisalno mizo in pisalnim strojem. Nekaj zastekljenih knjižnih omar so zapolnjevali pretežno avtorski izvodi slovenskih izdaj Prežihovih del in njihovih prevodov v tuje jezike. Prave osebne knjižnice, ki bi izpričevala pisateljev okus in literarne vzornike, si Voranc po petnajstih letih prisilnega bivanja po več evropskih prestolnicah, po italijanskem in nemškem zaporu ter koncentracijskih taboriščih Sachsenhausen in Mauthausen v nekaj povojnih letih ni utegnil ustvariti. V vitrinah je Kuharjeva razstavila nekatere pisateljeve osebne predmete, posmrtno masko in nekaj rokopisov. Na stene je obesila oljno podobo Vorančeve matere, nekaj fotografij vseh članov Kuharjeve družine in nekaj priznanj Vorancu. Obiskovalce je prisrčno sprejemala, jim pripovedovala o življenju in delu pokojnega moža, želela pa je, da bi dobili več poglobljenih splošnejših informacij.
O svojih težavah in željah je marca 1975 potožila podpredsedniku Zveze kulturnih organizacij Slovenije pisatelju Milošu Mikelnu in tajništvo zveze je še isti mesec sklenilo obnoviti večletne napore ravenskih kulturnih delavcev in občinske skupščine za ureditev Prežihovega muzeja.
