Preša (stiskalnica) je lesena, tesana naprava za prešanje (stiskanje) sadja in proizvodnjo domačega mošta (sadjevca). Mogočno sleme z masivnim kamnom na vretenu je prišlo v splošno uporabo šele v drugi polovici 19. stoletja.11 Preše so bile obvezen del vsake domačije in so po navadi stale pod napušči kašč. Opuščati so jih začeli šele konec sedemdesetih let 20. stoletja. Nekaj lepih primerkov pa lahko še vedno najdemo na domačijah v Mežiški dolini. Danes stojijo bolj za okras in le redkokje jih še uporabljajo za prvotni namen.
Preše so najpogosteje stale kot pomožni objekt ob kaščah. Pogostokrat so jih lastniki »zaplankali« in jih tako dodatno zaščitili pred soncem in dežjem. S tem so pridobili pokrit prostor in so lahko prešali tudi ob deževnih dneh. Ob Kravperški kašči, ki stoji na robu dvorišča ob Prežihovi bajti, je ob levi steni prislonjena manjša kmečka lesena preša. Verjetno je iz 19. stoletja, čeprav se vidi, da je bila že večkrat popravljena. V letu 2017 smo v KPM, Muzeju Ravne na Koroškem, prešo začeli rekonstruirati s ciljem usposobitve do te mere, da bi z njo lahko prikazali prešanje sadja v pedagoško-andragoške namene.
V poletnih mesecih leta 2017 so potekala obnovitvena dela na preši. Ob strokovnem nadzoru Zavoda za spomeniško varstvo OE Maribor (Lilijane Medved) in pod spretnimi rokami domačih mojstrov je preša v celoti ohranila svojo podobo. Poškodovani deli so nadomeščeni z novimi (šrauf – Anza Čekon, škatla – Emil Zdovc, drugo – Mizarstvo Gorenšek). Glavni deli lesene preše so narejeni iz hrastovega lesa (klada, sleme, škatla), pomožni deli iz macesnovega (roke, noge) in najpomembnejši šrauf iz hruškovega lesa, na katerem visi dotrajan mlinski kamen. Z rekonstrukcijo preše smo dobili napravo, ki ponovno obratuje in s katero lahko izvajamo prikaz prešanja sadja na stari način.
Večina pridelanega sadja na domačijah je bila namenjena domači uporabi. Manjši delež je bil porabljen za prehrano (sveže sadje, kompoti, suho sadje), večino sadja (jabolk, hrušk, češpljev) so predelali v domače pijače (sadjevec, žganje). Mežiška dolina je bila znana po moštu. V 19. stoletju so za drobljenje sadja uporabljali korita, v katerih so tolkli sadje s tolkalkami. V drugi polovici 19. stoletja so naprednejši kmetje uporabljali sadni mlin. Narejen je bil tako, da sta dva nasproti si vrteča se kamna med seboj stiskala sadje. Prvi mlini so bili na ročni pogon. Po drugi svetovni vojni so te težke mline nadomestili lažji, ki so jih poganjali elektromotorji.12
Pred postopkom prešanja sadje najprej umijemo in ga damo v lesena korita, v katerih so ga nekoč mečkali s kamni ali tolkli z lesenimi kiji. Zmleto sadje naložimo v stiskalnico in ga stisnemo z vrtenjem kamna, skozi katerega poteka lesen vijak. Sladki mošt nato natočimo v lesene sode in ga pustimo vreti. Kakovost mošta je odvisna od sorte sadja, od higiene pri prešanju in čistoče soda, od okoliščin alkoholnega vretja in količine alkohola. Mošt (sadjevec) je bil glavna kmetova domača pijača vse do konca šestdesetih let 20. stoletja,13 ko so ga začeli nadomeščati pivo, vino, brezalkoholne pijače in slatina. Naredili so ga iz jabolk in hrušk. Poznana so različna imena za mošt, odvisno od vrste stisnjenega sadja: jabolčnik, hruškovec, tepkovec, lesnikovec … 14
V jesenskih mesecih (septembra ali oktobra) se sadje preša. Takrat z obnovljeno prešo ob Kravperški kašči prikažemo tradicionalno prešanje sadja v lesenih prešah. Prikaz izvedejo domačini, ki so vešči prešanja na stari način. Najlepše je, da se v tolčenju sadja in nalaganju v škatlo ter vrtenju šraufa lahko preizkusijo mladi, ki se udeležijo tega dogodka. Pika na i je seveda sladek jabolčni sok, ki priteče po žlebu in si ga sami natočijo v kozarce.
Ohranjanje ne samo materialne dediščine z eksponati, ampak tudi postopka nekega opravila je tisto, kar smo želeli doseči v KPM, Muzeju Ravne na Koroškem. Kako se naredi jabolčni sok in v nadaljevanju ena najpogostejših kmečkih pijač – mošt, je vrednota, ki jo ohranjamo in prenašamo na mlade generacije.
_______
[11] Baš, Franjo. K vprašanju štajerske preše. Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju. Ljubljana: Slovenska matica, 1984, str. 237.
[12] Oder, Karla. ETSEO – 20. stoletje, Občina Ravne na Koroškem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, str. 187.
[13] Oder, Karla. ETSEO – 20. stoletje, Občina Ravne na Koroškem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, str. 107.
[14] Prav tam.
Uporabljena literatura:
Bailey, Adrian. Vse o hrani. Zbirka Žepna enciklopedija. Murska Sobota: Pomurska založba, 1992.
Baš, Franjo. K vprašanju štajerske preše. Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju. Ljubljana: Slovenska matica, 1984.
Makarovič, Marija. Strojna in Strojanci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982.
Montanari, Massimo. Lakota in izobilje: evropska zgodovina prehranjevanja. Ljubljana: Založba cf*, 1998.
Oder, Karla. ETSEO – 20. stoletje, Občina Ravne na Koroškem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992.
Santonino, Paolo. Popotni dnevnik 1485–1487. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991.
Skrivarnik, Matej. Predelava sadja. Viharnik, leto 29, št. 10.
Snoj, Marko. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan, 2003.
Šlibar, Vladimir. Kuharca ali Kako so kuhale gospodinje na Celjskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Celje: Pokrajinski muzej, 2003.
Valenčič, Vlado. Sadjarstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, I. Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: DZS, 1970.