„Ljudje so križe kot posebno obliko znamenj naročali in postavljali iz razičnih vzgibov: kot posvetila svojim zavetnikom, kot posebno obliko zahvale ali kot spomin na nek dogodek.
Tudi najrazličnejša znamenja — kapelice, pili in križi — sodijo v stavbarstvo sakralnega značaja, ki pomembno sooblikujejo krajino in izbrane vaške ambiente. So kot označevalci, poudarki in nekakšni orientirji prostora, ki v prvi vrsti izkazujejo nekdanjo nabožnost in versko pripadnost. Postavljena so na vaške trge, na križišča poti pa tudi ob lastnikovem domu. Vsebinski motivi za njihovo postavitev so bili predvsem v izkazovanju čaščenja, v priprošnjah ali celo v zahvalah.” (Renčelj; Lah, 2004, str. 34)
