V zapuščini Karla Destovnika Kajuha je ohranjena obsežna korespondenca z različnimi prijatelji (s Francem Primcem, Konstantinom Nahtigalom, Dušanom Pirjevcem, Dušanom Šebjaničem, Dušanom Bordonom, Janezom Platzerjem in še mnogo drugimi) in tudi s pomembnimi literati(z Miškom Kranjcem, Tonetom Seliškarjem, Radovanom Zogovićem, Ferdom Kozakom). Med najlepšo pa prav gotovo sodi korespondenca Karla Destovnika Kajuha z njegovo veliko ljubeznijo Silvo Ponikvar.
Po Kajuhovem prihodu iz gestapovskega zapora v Šmartnem pri Slovenj Gradcu (maj 1941), kjer je bil zaprt nekaj tednov (zaprli so ga 28. aprila 1941), so Nemci še intenzivneje spremljali vsak njegov korak, zato se je septembra 1941 umaknil v Ljubljano. Takrat središče odpora proti okupatorju. V Ljubljani je uporabljal ponarejene dokumente z imenom Drago Jeran, kar mu je omogočalo dokaj brezskrbno sprehajanje po Ljubljani. V Ljubljani je najprej navezal stike s kulturnimi delavci, ki jih je poznal že pred vojno, pripravljal in sodeloval je na literarnih večerih ter se vključil v ljubljansko partijsko organizacijo.
Konec decembra 1941 so s prijatelji pripravili praznovanje novega leta 1942. Udeležili so se ga Zavadlav Zdenko, Milan Pogačnik, Lucija Pozzeto, Bojan Štih, kitarist Leon Ponikvar s sestrama Fanči in Silvo, Kajuh in še neki harmonikar. Na tem praznovanju je Kajuh spoznal Silvo Ponikvar in se predstavil, da je star 27 let, čeprav je bil star 20 let.
Preiskovanje, opazovanje in zasledovanje Kajuhom se tudi v Ljubljani ni prenehalo. Da ga ne bi našli in aretirali se je večkrat selil. Bil je pri sorodnikih, različnih prijateljih in podpornikih OF. Januarja 1942 se je preselil k Ponikvarjevim na Vošnjakovo ulici 22, kjer je ponovno srečal Silvo in Fanči. Ponikvarjeva hiša je takrat predstavljala pomembno zatočišče osvobodilne fronte, tam so se srečevali in skrivali mnogi medvojni ilegalci. Tam so se zbirali tudi vplivni in ugledni ljudje, na primer Prežihov Voranc, Rudi Janhuba…
V času, ko je Kajuh stanoval pri Ponikvarjevih sta se Silva in Kajuh veliko družila in najraje brala Tolstojev roman Vojna in mir. Prijateljstvo med Silvo in Kajuhom je počasi preraslo v ljubezen. Iz pisem izvemo, da sta si ljubezen priznala 27. februarju 1942.
Kljub negotovemu času, nenehnemu preiskovanji in zasledovanju Kajuha sta poletje leta 1942 preživela ob brezskrbnih dolgih sprehodih po Tivoliju, Mirju, na gradu… Njuno brezskrbno druženje in sreča pa se je v začetku decembra, 8. decembra 1942 prekinila. V zgodnjih jutranjih urah so vdrli v hišo policisti in aretirali Lucijo Pozetto, Silvo Ponikvar in njeno mama Berto. Bile so osumljene sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem. Takrat, ob aretaciji, so bili v hiši še Kajuh, Rudi Janhuba in njegova žena Hilda, ki so se skrili na podstrešju in se tako izognili aretaciji.
Ko je bila Silva v zaporu je s Kajuhom ‟pogovarjala” le preko pisem, ki jih je Silva skrivaj prejemala preko zaupnih oseb. Osebni stiki so jima bili povsem onemogočeni. Karli se je včasih prišel sprehajat pred jetnišnico in tako sta se lahko videla na daleč. Zaporniško mučenje in stres, ki ga je doživljala Silva ji je povzročil zdravstvene težave, iz pisem izvemo tudi, da je v zgodnji nosečnost izgubila Kajuhovega otroka.
Iz zapora je bila izpuščena 11. marca 1943. Kmalu zatem sta Silva in Kajuh zaročila ter načrtovala poroko v juniju. Do poroke ni prišlo, saj so Silvo 27. maja 1943 ponovno zaprli. V prvem pismu Silva piše, da „… jo je ovadila škodoželjna vdova, ki naj bi živela v soseščini…” Brez obtožnice je ostala zaprta do konca okupacije.
V zadnjem ohranjenem pismu Kajuh obvesti Silvo o svojem odhodu v „službo‟:
… danes Ti pišem morda zadnjikrat. Pa le nič se ne ustraši. V torek ali sredo prihodnjega tedna bom nastopil tisto službo izven bloka in zaradi tega Ti ne bom mogel več pisati. Vem, ljubčica moja zlata, hudo Ti bo, zelo hudo, toda če bi vedela za pogoje, pod katerimi sem službo sprejel, in za okoliščine, ki me ženejo, da službo sprejmem, bi bila potolažena. Saj ne bo več tako dolgo. Za moj god bova že skupaj….
Kajuh se je pridružil partizanom 25. avgusta 1943, pred odhodom je Silvo še obiskal. Takrat je bila Silva na zaporniškem bolniškem oddelku. To je bilo njuno zadnje srečanje.
Njuna ohranjena korespondenca obsega 39 pisem (sedemindvajset Silvinih in dvanajst Kajuhovih pisem). Večina pisem nima zapisanega datuma, zato je vrstni red pisem težko določiti. Ne gre le za ljubezenska pisma. So tudi pomembna zakladnica podatkov o življenju med vojno, saj Silva opisuje zapor, sozapornice, razmere ter dogajanje v zaporu…
Eno Kajuhovo pismo napisano Silvi Ponikvar hrani Vojni muzej Logatec, vsa ostala pisma pa hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Pisma in fotografije ter zvezek s pesmimi je Kajuh pred odhodom v partizane zavil v nepremočljivo platno, dal v škatlo od piškotov in jo zakopal pod češnjo na Vošnjakovi ulici 22, tako kot mu je v enem izmed zadnjih pisem naročila Silva. Škatlo je Silva izkopala aprila 1945, saj so takrat tudi našli skrivališče na podstrešju. Skrila jih je drugje in jih ponovno izkopala šele po osvoboditvi.